Marko Rop je pesnik, pisatelj, ilustrator. Pa kipe izdeluje. Pa študent je; ampak pustimo to. Živi v Kostelu ob Kolpi in se brati z nočnimi veščami, listi rabarbare, belimi pticami in, seveda, številnimi obiskovalci. Zelišča nabira na travniku in v samotnem gozdu, na vrtu dela, na seniku fotografira, v temi sobe piše roman; “od zemlje in od besede” je. Nedavno je izdal pesniški prvenec z naslovom Deček in konj. Mrzlično ilustrira. 5. septembra 2008 bo končal pisanje romanesknega prvenca Pianist in Jagned.
Rad in veliko se zaljubljaš. Kakšna je ljubezen, v kateri goriš (te dni)?Ljubezen, v kateri gorim – to je kres, ki so ga zakurili popotniki v pisanih oblekah, z obrazi, ožganimi od vzhodnih sonc. To je ogenj, okoli katerega pod večerom plešejo umazana deca, ženske v pikčastih oblekah podajajo pečena jabolka temnim moškim z zavihanimi rokavi, s pošvedranimi čevlji. Je jutro zarana, le še žerjavica, beli konji tečejo v dalj, jagnjedi visoko rastejo. (Te dni se zaljubljam v Kaliningrad, kamor odhajam malo posedat med mivko, sovjetske raketne platforme in velike stare ladjurine, polne ptic.)
Na nočni omarici imaš tri knjige. Nam zaupaš, katere in zakaj si jih položil tja?
Berem Boj proti prahu, delo ljubega Marka Švabića. Ta oranžno-črna knjiga se me drži že kak mesec. Driča se z mano kot kak priročnik o hoji, te dni, ko sem pretežno človek Ljubljane. V kovčku, ki je sedaj moja nočna omarica, leži še Heliks in Tibija Iva Svetine, ki jo odpiram še bolj pazljivo kot Marka. In še ena knjiga je tu, SFR Jugoslavija dr. Avguština Laha, da se hitreje spomnim tistih časov, ko sem zbiral metulje in gledal češkoslovaške risanke.
Pianist in Jagned – v kakšnih zgibih si zapisal prvi stavek svojega romanesknega prvenca in kakšna besedna plazma, h kateri se še in še vračaš, te čaka na računalniku?
Prvi stavek sem zapisal decembra, ko sem prebral Naravni roman avtorja Georgija Gospodinova. V ateljeju v Kostelu sem slikal neko pokrajino, v kateri iz tal rastejo visoke črke, kakor drevesa. Bil je večer za sedenje in dolgo sem sedel. Potem sem odložil čopič in začel pisati. Po tistem sem veliko sedal “dol”. Moram sedeti in hoditi, dolgo časa, da potem lahko pišem. Da se potem lahko vračam “v”.
Umetnik si. Umetnost te ljubi. Jo ljubiš ti, kakšen je tvoj odnos do nje?
Veliko se je treba luščiti, odluščiti se je treba, da postaneš človek. Vsa ta velika lupina, ki jo luščim dol. Je to nekaj neskončnega? Neresničnega? Neobstoječega? Vsekakor se dosti postavljam pred ogledalo in se bratim z odsevi onkraj. Veliko reči me dela takega, da se počutim, da obstajam. Ljubim, sem ljubljen. Se smejim. Oblekica besede umetnost je ena sama žalost. Buča v poznem oktobru, izvotljena. Prižigem svečko. Še raje pa sem tiho.
Tvoj pesniški prvenec Deček in konj je vžgal srca. Kateri od odzivov ti največ pomeni?
Lepo mi je, ko je tak čas, da berem svojo poezijo in se ne prepoznam v njej, ko se me dotika. Lepo je biti iskren. In zdi se mi, da so najbolj iskrene reči neubesedljive; lepo mi je, ko človek ne išče besed, ko preprosto pusti, da kapljajo, neslišno.
Rad imaš jesen. Bi bralcem revije Študent šepnil kak jesenski utrinek?
Zelo, zelo rad imam pozno jesen, ko mine pisanost dreves, ko se nosi volna. Takrat je čas najredkejših barv. Izmišljujem si nove orise v paleti barvnih stanj. Sedim pod jablano na hribu, gor je Kostelski grad, spodaj Kolpa. Šoja prileti, meta je posušena. Diši. Trsje angelike, mokrota mahu, veter nosi mraz. Ugasnem cigareto. In sem čisto navaden. In lep.
Nina Kokelj
