Kdo si upa trditi, da poletje ni najlepši letni čas? In le kdo se lahko upre brezskrbnemu popoldanskemu posedanju ob kavici in opazovanju mimoidočih mladenk, študentk, uradnic, dobro ohranjenih mamic, katerih prenapete majčke kar vabijo k oči željnim limonicam, breskvicam, melonicam in še bi se našel kakšen sadež, s katerim bi lahko primerjali objekt moških fantazij in prekinjenih fantazijskih sanj.
Prednost poletja je, da vsako leto pride in vsako leto nam vročina razgali nežne teleščke, ki burijo duhove in sproščajo domišljijo. Za vsakogar nekaj! Eni bi rajši malce večje, drugi koničaste s štrlečimi bradavičkami, tretji viseče, spet eni se zadovoljijo z drobnimi, ki jih spominjajo na nočne avanture – materiala, kolikor si ga želiš.
Verjetno ste uganili, da je tudi moj najljubši čas poletje, ko si pasem oči na globokih dekoltejih kjer žensko bogastvo kar vre iz stisnjene tkanine. Tudi za slabovidne je poskrbljeno. Potrebno je le kupiti žeton za avtobus mestnega prometa in predstava se začne. Sami izberete odgovarjajoči kader, igralko in pozicijo uživanja.
Ta dan se mi kljub obilici obetavnega materiala zaradi vročine ni ljubilo čakati na prenapolnjeni avtobus in odločil sem se za sprehod skozi park. Česa vsega ne vidiš! Penzionisti, ki se držijo za roke, babice s solato s tržnice, skrokani mladci, ki vodijo na sprehod svoje borbene pse, sveže pečene mamice z najnovejšimi trendovskimi vozički in še kdo bi se našel. Nekaj študentov se je utaborilo pod javorjem in vestno praznilo pločevinke hmelja.
Mešanih občutkov sem nadaljeval, pot me je vodila mimo fontane, kjer sem namesto urejene poti izbral svežo travo in prehod preko jase.
Nič dobrega sluteč sem skorajda spregledal nekoga, ki je ležal za grmičkom. Bliskovito sem se ustavil ter poiskal zaklon. S knjigo v roki, sončnimi očali in slušalkami me verjetno ni niti opazila. Popoldanski študij študentk v poletnem izpitnem obdobju sem si predstavljal povsem drugače kot v parku, za povrh pa je še pomanjkljivo oblečena.
Imel sem čudovit razgled nad njenimi manjšimi, vendar čudovitimi joškicami, ki so požirale sončne žarke. Prizor je bil vreden ogleda in naslajanja vse do trenutka, ko se ni nekdo približal z nasprotne strani. Potno čelo se mi je še bolj orosilo, srce mi je začelo divje utripati, da sem kar otrpnil.
Moja Afrodita je sprehajalca opazila, se pokrila ter nadaljevala z literaturo. Škoda … A ne za dolgo. Odvrgla je majico in potegnila krilce krepko čez kolena. Pobožne želje, da bi bila spodaj brez, so bile tokrat uslišane, vendar sem moral stopiti še malo bližje, kar pa je pomenilo tveganje, da me opazi.
Še malo in še malo, skoraj sem ujel že celo vidno polje. Lepo urejena pričeska za moje pojme pohotne muce, ki se ne sonči brez razloga tukaj sredi parka; kar sama prosi ter čaka, da se najde nekdo, kot sem jaz, da jo popelje na avtocesto užitkov in nepozabnih orgazmov ter ji razblini še najmanjši dvom o sposobnostih pravih moških.
Misli so mi švigale kot oblaki pred nevihto, namislil sem cel scenarij, strategijo napada, nisem pozabil niti na orožje, vse do sekunde, ko je snela očala in me ljubko pogledala.
– Kaj je, mucek, bi se igral, se nasmejala in nadaljevala z branjem. Ko sem po nekajsekundnem okamenelem buljenju vseeno zbral moči, sem nič kaj ponosno opustil vse svoje bojne načrte ter se očitno zardel in zaripel v lica pobral po najkrajši poti ter iskal krivca za neuspelo misijo.
Miselne strategije so se razblinile, ostal sem brez miške in moškega ega. Brez besed, z velikim dvomom v svoje spretnosti za ohranjanje vrste ter moške sposobnosti za očaranje nasprotnega spola, sem se vrnil v študentski dom, kjer smo s prijatelji ob pivu podrobno preučili dogodek in izdelali nov načrt, kako ukrepati, če še enkrat naletim na podobno situacijo.
Ja, mogoče v naslednji vojni v naslednjem življenju.
Dr. Violonchelo
