Režijski prvenec nemškega režiserja Lukasa Nathratha Zadnji večer (Letzter Abend, 2023) je surov in humoren prikaz milenijske generacije, ki ni več tako mlada, da bi bila povsem brezskrbna, a pozicijsko tudi ne dovolj odrasla, da bi že lahko prevzela vloge »popolnih odraslih«. Z ročno kamero, skromno ekipo in zgolj v tednu dni posnet poslovilni večer skupine mladih ljudi v Hannovru je čustveno razgiban portret generacije Nemcev, ki se spopadajo z univerzalnimi dilemami. Film je bil slovenskemu občinstvu premierno predvajan na letošnjem 34. festivalu Liffe v sklopu sekcije Perspektive.
Želel sem prikazati like, ki se borijo sami s seboj, pokazati, kaj je lahko za krinko. Srečamo se in navadno ustvarimo mnenje o drugem, ne da bi ga zares poznali. Izvrstna prvina filmskega medija je, da lahko povzamemo perspektivo lika in ga poskušamo razumeti.
Lukas Nathrath
Poslednja večerja
Spremljamo zgodbo mladega para, Clemensa (Sebastian Jakob Doppelbauer) in Lise (Pauline Werner), ki se selita iz Hannovra v Berlin, saj ima ta že v sami osnovi mladim željnim pestrega življenja, več za ponuditi.
Ona je obetavna mlada zdravnica, on pa glasbenik, ki je trenutno »brez pravega navdiha«. Če vzamemo v ozir, da se zgodba odvija tik po »koronskem obdobju« je razlogov za zabavo več kot dovolj. Organizirata »poslovilno večerjo«, ki pa se sprevrže v vse prej kot prijetno in mirno obedovanje.
Nepričakovani gostje, povabljeni gostje, ki jih ni ali pa precej zamujajo, neznanci postanejo stalnica tega kaotičnega zadnjega večera.
Navidezno brezskrbna zadnja večerja za slovo naniza celo kopico problemov, ki so ostajali nekje zakopani tik pod površjem. Kadar dosežemo »konec« se meje spustijo in poti nazaj ni več. Skozi dialoge se prepletajo univerzalni problemi spopadanja z depresijo, osamljenostjo, ujetostjo, žalovanjem, privilegiranostjo, nacionalizmi; pa tudi težave sodobne mlade generacije, od samih bivanjskih do eksistencialnih kriz.
Spremljamo generacijo mladih odraslih, ki niso več zares mladi (večinoma so že vsi zaključili fakultete oz. »bi jih že morali«) pa vendar jim zunanje tržne razmere ne dovoljujejo zares, da bi bili »polnopravni del« odrasle srenje (glavna junaka živita v najemniškem stanovanju, ki ga plačuje Lisin oče).
Nizkoproračunski prvenec, ki prepriča z živim dialogom
Kljub temu, da je bil film posnet z proračunsko zelo skromnimi sredstvi ga odlikujeta izvrsten scenarij in igralski ansambel. Dialogi so živi, večinoma nadvse situacijsko primerno duhoviti. Liki so zelo dobro razdelani, vsakega zaznamuje unikatnost in noben ne izrazito izstopa, kar dodatno prispeva k dinamiki filma. Zdi se, da je nevede s svojo nizkoproračunskostjo zelo poveden: vse dogajanje je strnjeno v en dan ter med štiri stene stanovanja z občasnimi prizori, ki se dogajajo v samem bloku ali njegovi bližnji okolici. Že s to prostorsko in časovno omejenostjo režiser nakaže ujetost v disfunkcionalne odnose in globoko zakoreninjene probleme, ki ostajajo nekje »tik pod«, ker navzven vsi radi delujemo super »zaljubljeni in srečni«. V sam kontekst zgodbe je tudi lepo vkomponirana avtorska glasba Sebastiana Jakoba Doppelbauerja.
Prelom na več nivojih
V kaosu pakiranja in pripravljanja zadnjega večera se precej hitro pokaže, da bo »zadnji večer« oz. selitev prelomna na več nivojih, ne le samem fizičnem. Zgodi se prelom in na plano privre najrazličnejša paleta čustev: frustracije, hrepenenja, strahovi … Prikaže se nam konglomerat kompleksnosti odnosov, od študije prijateljstev, naključnih in bežnih srečanj do partnerskih in intimnih razmerij, kjer je marsikaj odkrito, še več pa prikrito. V določenih potezah spominja na italijansko uspešnico Popolni neznanci (Perfetti Sconosciuti), le da nemški akterji za svoje samorazkrivanje ne potrebujejo javno odprtih mobilnih telefonov, temveč le poslovilni večer. Katarza je morda še najbolj vidna v enem izmed sklepnih prizorov plesanja na »hard techno« glasbo, kjer se zdi, da se zares zgodi pravi prelom v odnosih in dojemanjih protagonistov.
Zadnji večer je vsekakor eden ljubših presenečenj letošnjega festivala Liffa, ki me je navdušil s svojo neposrednostjo in iskrenostjo. Je surov, pretresljiv, humoren in boleč hkrati. Je roman Dolly Alderton v praksi, ki bi lahko brez težav postal tudi zelo uspešna gledališka igra.
Novinar
