Pišem zmedena, presenečena, zgrožena. V stanovanju smo štirje študentje. Nič posebnega, razumevanje ocenjujem kot dobro, peripetije pač, glede higiene, (ne)spuščenega pokrova na wc školjki, kdo bo pomil posodo, pa tudi veliko dobrega, druženje, gledanje filmov, skupno hranjenje, itd. Pogovarjamo se, pač kolikor kdaj, včasih je kdaj kdo “zadregljiv” ali osoren, včasih se smejimo in veselimo. Zdi se mi, da je vsega v ravnovesju.
Cimer je začel nositi daljše rokave; presenečena sem ugotovila, da z namenom prikrivanja ran na zapestjih. Zdelo se mi je, da so že precej zaceljene. Po poizvedovanjih pri drugih sostanovalcih sem izvedela, da sta vedela, da si je rezal žile, ampak naj ne bi želel govoriti o tem. Preizkusila sem tudi na svoji koži, vendar ga tudi sama nisem mogla pripraviti do tega, da bi spregovoril o razlogih za tako početje. Izrekla sem mu podporo in izrazila pripravljenost za pogovor, ki je doslej ni izkoristil. Strokovne obravnave ni bil deležen. Ostali se zdaj obnašamo v duhu izogibanja načenjanja takih pogovorov. Ne morem si razložiti, zakaj bi si mlad in sposoben človek želel vzeti življenje. Ugotavljam, da so vsi odgovori, ki si jih lahko dam sama, le plod moje domišljije in se mi ne zdijo realni.
Šokirana sem iz več razlogov; na eni strani nad sabo, ker v svoji bližini nisem opazila osebe v stiski in na drugi, ker se počutim popolnoma boso – ne vem kako pravilno postopati v takem primeru.
Nives
Postavljaš več vprašanj oziroma iztočnic. Prva stvar je samomor sam in razlogi zanj. Strokovno stališče je tako, da gre za kompleksen in nelogičen pojav, ki ni povsem jasen niti tistim, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Najpogostejši razlogi so predvsem družinska in medosebna nesoglasja, bolezni, neuspehi, itd. Vsak primer je potrebno obravnavati posamezno, zato je vprašanje, ali bi lahko v teh razlogih prepoznala tudi svojega sostanovalca. Kljub pogostosti samomora v Sloveniji in ne glede na izbrano sredstvo, s katerim oseba usmeri uničevalno silo proti sebi, je njegova neposredna in bližnja prisotnost šokantna in nas navdaja z nemočjo in stisko. Paradoksalno je, da v družbi izobilja, neomejenih možnosti in na videz vseprisotne pomoči za vsako težavo ter ob splošni naravnanosti medosebnega sočutja posameznik ne zmore izraziti svojih stisk, negotovosti, težav. Za tistega, ki v takih pogojih ne zmore najti načina za sporočanje svojih vsebin, je manj pričakovano, da bo se nenadoma odprl in spregovoril. Prej je za pričakovati nasprotno. Oseba se bo trudila prikriti vse, kar bi utegnilo pri bližnjih vzbuditi senco dvoma o njegovih težavah. V kolikor bi bile te prepoznane, bi jih zanikal oziroma se predstavil kot nekdo, ki situacijo obvladuje. Tvoje opažanje njegove stiske, morebitne pretekle in sedanje, najbrž predstavlja pri njem nelagodje.
Zdi se, da si pripisuješ odgovornost za dogodek, kot da bi z ustreznim znanjem in pravočasnim odzivom lahko to preprečila. Tvoj pristop je precej ambiciozen, hkrati pa si nalagaš nepotrebno breme odgovornosti za dejanje, na katerega nisi mogla vplivati. Morda bi ga preprečila v tistem trenutku, najbrž bi se pa zgodilo tako ali drugače. Ravnala si v skladu z občutkom in zagotovo nisi škodovala prijatelju, posebej, če si poudarjala njegove dobre lastnosti in potenciale. Pogovor, bodisi o težavah, bodisi o samem samomoru in namerah, je dobrodošel, ne glede na okoliščine, v katerih se zgodi. Bi pa bilo na mestu razmišljati o dolgoročnejšem reševanju težave v smeri delovanja k iskanju obravnave. Verjetnost, da se poskus ponovi, je velika, lahko bodo naslednjič posledice pogubnejše. Tudi zate zna to biti hvaležnejša naloga.
