Otok Fuerteventura, v španskem prevodu pomeni močan veter, leži na najbolj vzhodnem predelu Kanarskega otočja ob severni afriški celini. Po turistični zaželenosti ni eden najznamenitejših, ampak eden najugodnejših za surferske užitke na valovih, kateri so običajno na severu in za windsurfarje na jugu.
Kocka je padla…
Šumenje valov je še vedno odmevalo v naših ušesih in ni hotelo odnehati. Padla je Majina odločitev: “Iščem kandidate za ponoven surf trip!” Ideja je bila fenomenalna in takoj je nastala prva ženska surf ekspedicija s tričlansko ekipo, ki se je kasneje razširila v štiričlansko, plus en fant…. Pričele smo z iskanjem letalskih vozovnic, kar pa ni bil majhen zalogaj. Preiskale smo vse možne agencije in internetne strani ter na koncu našle najugodnejšo trenutno ceno. Dnevi so se vlekli kot čigumi in že smo sedeli na Čazmatransu (avtobusna relacija Zagreb-Munchen), od koder smo letele na Fuerteventuro, enega od Kanarskih otokov v Atlantskem oceanu.
…in se odkotalila…
Po sneženi Ljubljani in ledenemu Munchnu je bil pristanek na otok prava blagodejnost za telo in dušo, saj je bilo kar 24 ? C. Po pogovoru z že izkušenimi ljubljanskimi surferji smo se odločile za smer SZ, peščene obale El Cotillo. Iz letališča smo se peljale do glavnega mesta Puerto del Rosario, od koder smo nadaljevale pot do Corralejo. Povedati morava, da je to za nas predstavljal cel podvig, saj smo bile oborožene s tremi surfi, poleg vse ostale običajne prtljage. Petra je nosila v roki še radio, kar je kasneje globoko obžalovala, saj je povrh vsega na sredini našega potovanja “crknil”. Po čakanju na postaji je pripeljal avtobus in z Majinim znanjem španščine iz telenovel nam je postalo jasno, da s surfi ne moremo na avtobus. To se nam je zdelo zelo čudno, saj otok slovi po deskarskih športih. Nakar smo kasneje ugotovile, da je potrebno doplačilo 3 evrov za surfe oziroma brez, če te voznik ne vidi, ko ga daješ v prtljažnik. Tistega dne ni bilo več avtobusne povezave do El Cotillo-a, zato smo se optimistično odpravile na štop in ga tudi dobile navkljub gori prtljage.
El Cotillo – naš dom
Kraj El Cotillo leži na klifu, od koder se širi pogled na kilometre dolgo peščeno obalo, kjer smo si našle kotiček za šest tednov. Prihod na obalo nas je fasciniral, saj kamorkoli si pogledal, je bil ocean, nebo in pesek. V iskanju zatočišča smo postavile šotor ob polkrožnem kamnitem obzidju, visokem 1.5 m, katerega smo poimenovale dnevna soba. Že po drugem dnevu, ko smo bile priča puščavskemu viharju, nam je postalo jasno, čemu te polkrožne tvorbe služijo. Isto noč, sredi viharja, s sončnimi očali na nosovih, je to postala naša spalnica. Poleg tega, da smo bile tri punce same sredi neskončne obale in 1.5 km oddaljenosti od mesta, so nas plašili še zvoki, ki so zveneli kot tuljenje volkov. Naslednji dan so nam povedali, da ta zvok nastaja zaradi tako močnega vetra, ki se zaletava v stene planot. Bila je grozljivka (glej psiho7).
Srečanje s cimri
Naš vsakodnevni ritem se je začel z jutranjim pohodom v mesto, od koder smo prinašale hrano in petlitrske steklenice vode. Tukaj morava povedati, da so bile naše dnevne aktivnosti zmanjšane na minimum, saj nam ob tamkajšnjem življenju ni preostalo drugega. To je opazno tudi na domačinih, saj je njihovo življenje lenobno, kot v večini drugih obmorskih krajih. Tak ritem bivanja smo prevzele tudi me, saj smo samo spale, surfale in jedle. Naša prehrana je bila preprosto pripravljena, saj smo imele le manjši gorilnik, posodo in pribor. Hrana, ki je bila shranjena v predprostoru šotora, je s svojim vonjem kmalu začela privabljati neznane goste. Zvedave živalce so nehote zašle v kavno past lončka, iz katerega ni bilo več izhoda. Začelo se je Lilino reševanje puščavskih mišk, saj so ljubke živalce komajda še živele. Naredili sva jim nov domek iz plastenk, da so si opomogle, ter jih po nekaj dneh izpustili. To pa jih ni odvrnilo od tega, da so prihajale vsako noč po nove zalogaje sira.
Riding the waves
Voda, sonce, valovi, to je bilo tisto, zaradi česar smo prišli. Prvi teden je bilo vreme ugodno, prav tako tudi valovi. Plaža, na kateri smo domovali, je bila peščena in ni bila vedno primerna za surfanje, saj so bili velikokrat valovi in tok premočni. Ugodnejše razmere so bile na severni obali, kjer je dno morja skalnato, kar pa povzroča enakomerno lomljenje valov. Oceansko vreme, vemo, da ni ravno konstantno, ampak po mnenju domačinov tako slabega in spremenljivega vremena že dolgo ni bilo. Zato so bili naši deskarski užitki dostikrat omejeni, ker je bila voda resnično mrzla, deževje pa ni hotelo prenehati. Ob dnevih, ko pa je sonce sijalo visoko na nebu, smo veselo zagrabile svoje dilce in zapedlale (zaveslale) v vodo.
Mati Fuerta
Otok Fuerteventura, v španskem prevodu pomeni močan veter, leži na najbolj vzhodnem predelu Kanarskega otočja ob severni afriški celini. Po turistični zaželenosti ni eden najznamenitejših, ampak eden najugodnejših za surferske užitke na valovih, kateri so običajno na severu in za windsurfarje na jugu. Prav tako se deli tudi poselitev prebivalstva, kjer najdemo Angleže na severu in Nemce na jugu (verjetno raje windsurfajo). Domačega prebivalstva je na otoku malo za razliko od ljudi, ki se odločijo za življenje na otoku (večinoma so to entuziasti na surf dilcah). Poleg različnih vodnih športov pa otok ponuja tudi druge dejavnosti, in sicer parke ugaslih vulkanov, raznoliko razjedenost obale, ki jo je oblikovalo oceansko valovanje skozi tisočletja. Večino otoka pokriva puščavski pesek, iz katerega rastejo redka grmičevja, kaktusi, nasadi aloje vere in umetno gojene palme. Zaradi suhe klime večino mestnega rastja zalivajo z drenažami. Na severu Fuerteventure leži manjši otok Lobos, ki je naravnovarstveno zavarovan in poseljen z ribiško vasico Puertito. Na njem je tudi ostanek vulkanskega kraterja, ki je dom tisočerim galebom. Poraščen pa je z lišaji in redkim grmičevjem ter pokrit z vulkanskimi ostanki, peskom in skalovjem.
Odhod na jug
Ker je severni del Fuerteventure veliko bolj deževen, sva se odločili sredi našega tripa, da odideva na jug. Z avtobusom in dvema surfoma sva se peljali po notranjosti otoka skozi manjše vasice do Costa Calme. Takoj ko sva prispeli, sva začutili razliko med narodnostjo turistov, saj so bili sami Nemci, in sicer čudežno visokih starosti. Po eni uri čakanja na postaji in gneči ljudi okoli naju sva naštele samo sedem ljudi, katere sva ocenili, da so stari do 30 let. Povprečna starost mimoidočih je bila 60 let. Costa Calma je za razliko od ostalih mest zelo turistično poseljena s hoteli in drugimi turističnimi dejavnostmi. Vsepovsod so bile umetno posajene palme, torej umetna oaza za bogate turiste. Najin cilj potovanja je bila plaža de la Pared, kjer sva spoznali surfersko klapo, ki so imeli tudi šolo surfanja in izposojo surfov ter ostale opreme. Najin interes so bili valovi, saj so nama povedali, da je to eden izmed boljših spotov. Seti valov so bili pogosti in lomili so se zelo čisto in enakomerno.
Koze
Prepoznavni znak tega otoka je koza, ki jo najdemo na vseh mogočih prospektih, karticah, nalepkah… Lobanja koze ima tudi simboličen pomen, saj verjamejo, da prinaša srečo, zato jo imajo pritrjeno nad vhodnimi vrati, posebneži pa jo vozijo tudi v avtomobilih.
Veliki Voz – pot domov
Življenje z naravo nam je razširil stik s samim seboj in nebom nad nami, saj smo vsak večer ob ognju kartale in opazovale zvezde. Po nekaj tednih se nam je Veliki Voz še vedno skrival, zato je bilo presenečenje še toliko večje, ko smo ob petih zjutraj zapuščale otok ter pešačile proti mestu in se nam je Veliki Voz razprostrl v vsej svoji zvezdavosti. Bilo je lepo slovo.
Avtor: Periklea in Lili Geček
Info:
Letalska karta (povratna): Munchen-Fuerteventura – 50.000 sit (agencija Tao)
Avtobus Čazmatrans (povratna): Ljubljana-Munchen – 13.000 sit
Država: Španija (EU)
Valuta: evro
Jezik: španščina
Prebivalstvo: večinoma turisti, ki živijo dalj časa, domačini in prehodni turisti
Povezava med otoki: letalo in ladja – pribl. 30 evrov
Cene hrane: približno kot pri nas
Značilna hrana: Tapas in papas
Nastanitev a la playa: for free (na določenih plažah)
Cene apartmajev: 30 evrov na noč
