Šla sem tja. Z vprašanji, ki me vznemirjajo, odkar sem spoznala M. Na Enoti za zdravljenje motenj hranjenja na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje. Da bi se s strokovnjakinjo pogovarjala o motnjah hranjenja; o tem, kaj to sploh je, kako se jih zdravi, če sploh… Tam nisem srečala nobenega “živega okostnjaka”, ne strašljivo hladnih psihiatrov, ki bi kot za stavo “filali” punce s tabletami. Ne. Pač pa velike, svetle prostore, okrašene z ljubkimi “hand made” izdelki in prijazen strokovni tim pod vodstvom dr. Karin Sernec.
Katere so sploh najpogostejše motnje hranjenja?
Anoreksija, bulimija in kompulzivno prenajedanje kot “najmlajša motnja”; stara kakih 10 let.
Kako se kažejo, kaj se dogaja?
Za anoreksijo je značilna nizka telesna teža, paničen strah pred debelostjo ter motena telesna shema, kar pomeni, da bolniki s to duševno motnjo (da, za duševno motnjo gre!) sami sebe vidijo debele, ogromne. Nizko telesno težo te osebe vzdržujejo s stradanjem ali z bruhanjem. V svetu, ki ga imenujemo “razviti”, ta motnja pesti 1% populacije (1-2 moška na 10 žensk).
In bulimija?
Pojavi se kasneje. Ob prehodu iz adolescence v odraslo starostno obdobje. Fazam prenajedanja sledijo faze praznjenja, bodisi z bruhanjem in odvajali, ali pa prenajedanju sledi stradanje ter telesna hiperaktivnost.
Kako izgledajo te bolnice; pod besedo “anoreksičarke”(ne uporabljati te besede, saj je žaljiva, osebo identificira z boleznijo) si predstavljamo…
Pacientke z anoreksijo so v večini primerov izredno suhe, podhranjenega videza. Pogosto so bolj blede, poveča se poraščenost, dekleta seveda izgubijo menstruacijo. Tudi starši oziroma bližnji so bolj zaskrbljeni. Pri bulimiji je telesna teža skoraj normalna, navzven se trpljenje bolnice praktično ne opazi, čeprav je tudi tu na delu paničen strah pred debelostjo.
Kakšna je tipična zgodba dekleta z anoreksijo?
Začne se s t.i. “medenimi meseci”; deklica se odloči, da bo shujšala. Kakor je vitka npr. njena prijateljica. Dekle, to je potrebno poudariti, ima nizko samopodobo in nizko samozavest, ki pa začasno narasteta, se okrepita. Ker je dekle zdaj vitko in npr. čeden fant se zanima zanjo in laže se uči…
Pravzaprav je logično, da nima prave motivacije za zdravljenje…
Da. V tem obdobju je tako. Včasih taka dekleta pripeljejo starši, same ne prihajajo. A sledi dekompenzacija.
Ko stvari uidejo izpod kontrole?
Natanko tako. Zanimivo je, da lahko dekompenzacija (dekle izgubi nadzor nad svojim stradanjem, bruhanjem,… in samopodoba pade še nižje, kot je bila na začetku procesa). To lahko nastopi po nekaj mesecih ali šele po nekaj letih. Tedaj dekle postane motivirano za zdravljenje. Ugodno je, kadar je dekle že v stiku s strokovnjakom, ki mu zaupa, saj bo obravnava tako uspešnejša. To pomeni, da ima svojega zdravnika, s katerim vzdržuje “ustrezen empatičen terapevtski odnos”; zdravniku zaupa, počuti se varno, sprejeto.
Kaj je bistveno za (uspešno) zdravljenje motenj hranjenja?
Dekletova lastna motivacija. Večkrat nas kličejo svojci, starši, kolegi… “saj bo ravnokar umrla…, sprejmite jo”. A naj ponovim še enkrat – nujna je lastna motivacija. Ločiti moramo med reševanjem življenja, kar je naša dolžnost (infuzije, nasogastrična sonda, …), ne pomeni pa ozdravljenja in zdravljenja, k čemer nikogar ne moremo prisiliti, če tega ne želi.
Kako poteka zdravljenje?
Zdravljenje je izrazito psihoterapevtsko usmerjeno. Ločimo vedenjsko kognitivne tehnike (navajanje bolnice na ustrezen način prehranjevanja), stop tehnike (za obvladovanje simptomov) in dinamsko analitsko psihoterapijo (kar pomeni – iskanje in obvladovanje vzrokov za bolezen). Oseba nas mora poklicati SAMA ter se prijaviti na zdravljenje. Na oddelku imamo 12 postelj (8 ženskih, 4 moške), čakalna doba je 4 do 6 mesecev.
Koliko časa pa zdravljenje traja?
Bolniki na oddelku ostanejo 3 do 5 mesecev. Poudariti pa je potrebno, da je zdravljenje PROCES, ki v celoti traja več let. Eno je t.i. simptomatska faza, ko simptomi vedno bolj izzvenevanjo. Če ni odkrit vzrok, lahko simptomi počasi preidejo na drugo duševno bolezen, najpogosteje odvisnost in depresijo. Potrebna je torej t.i. dinamska faza; odkrivanje vzroka, sprejemanje tega dejstva, sprememba mišljenja, vedenja in čustvovanja (ki je izrazito kaotično). Šele potem sledi rehabilitacija, ki pomeni spremembe v konkretnem življenju, zunaj ustanove. Po odpustu iz bolnišnice hodijo sem še leto ali dve, enkrat tedensko na izvenbolnišnično psihoterapevtsko skupino, nato pa se jih še leto ali dve ambulantno vodi. Na našem oddelku smo v zadnjih petih letih zdravili okoli 200 pacientov, med njimi 20 povratnikov. Bolezen JE ozdravljiva.
Kakšen je vaš oseben odnos do bolnic?
Kot pri vseh osebah z duševnimi motnjami je zelo pomemben ustrezen odnos z bolnico/kom, ki mora biti sprejemajoč, empatičen, konstanten, stabilen. Prijeten, a z upoštevanjem meja med osebama, ki sodelujeta. Ob sprejemu na oddelek se podpiše terapevtski dogovor, kjer je med drugim zapisano, da so stvari, ki se jih pogovarjamo na skupinah absolutno zaupne.
Zdravila…?
Se uporabljajo. Kot “bergla”, ki se jo nato odloži. Pri bulimiji je 60 do 70% oseb tudi depresivnih – predpišemo jim antidepresive. Pri anoreksiji pa presodimo. Uporabljamo tudi vitaminske nadomestke ter druga zdravila, ki ne povzročajo odvisnosti. Pomirjeval ne predpisujemo, saj povzročajo zelo hudo odvisnost.
Kot ste poudarili, bolezen je ozdravljiva. Kako komentirate stavek, ki se veliko izreka: “potrebno je delati na sebi”.
Tudi pri motnjah hranjenja je aktualen. In to še kako! Terapevtski vložek “meri” kakih 10%, vse ostalo naredijo pacienti sami. Terapevtski proces je dolgotrajen in naporen, a pogosto uspešen. Ozdravljenje ne pomeni le izrazito zmanjšanje simptomov motnje hranjenja, temveč tudi ustrezno psihosocialno funkcioniranje. Na kratko to pomeni, da se oseba “dobro počuti v svoji koži”.
Nina Kokelj
