V Parku izbrisanih, pred Centrom Rog v Ljubljani, so 24.10. odkrili spomenik v obliki polovice črke Ć, ki simbolizira izbris več kot 25.000 ljudi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije pred več kot tridesetimi leti. Center Rog pa so odprli s fotografsko razstavo o prenovi tovarne koles.
Park izbrisanih in spomenik so odkrili v navzočnosti predstavnikov izbrisanih. Spregovorila sta tudi ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan in župan Mestne občine Ljubljana (ki je spomenik tudi plačala) Zoran Janković. Dogodek pa je odprl raper Zlatko.
Kdo so izbrisani?
Izbrisani so nekdanji prebivalci Slovenije, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve 26. februarja 1992 nezakonito izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev. S tem so izgubili svoj pravni status in z njim povezane ekonomske, zdravstvene in socialne pravice. Zanje je začel veljati Zakon o tujcih, torej so bili obravnavani kot tujci, ki nezakonito prebivajo v Sloveniji. Med izbrisanimi so bile tudi v Sloveniji rojene osebe.
Izbris je prizadel 25.671 ljudi, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo in običajno tudi republiško državljanstvo ene od drugih jugoslovanskih federativnih republik, v Socialistični republiki Sloveniji pa so imeli prijavljeno stalno bivališče. Po osamosvojitvi Slovenije 25. junija 1991 so državljanstvo novonastale Republike Slovenije dobili prebivalci z republiškim državljanstvom Socialistične republike Slovenije. Prebivalci, ki so imeli na dan odcepitve republiško državljanstvo drugih republik SFRJ in stalno prebivališče v SR Sloveniji, so imeli pravico, da v šestih mesecih oddajo vlogo za državljanstvo.
Mnogi niso pridobili državljanstva novonastale države, ker niso bili obveščeni, da morajo pridobiti novo državljanstvo in vloge niso oddali ali pa ker je bila njihova vloga zavrnjena ali zavržena ali pa je bil postopek ustavljen. Posledično jim je bil odvzet status stalnih prebivalcev. Stalno prebivališče so jim lokalni upravni organi odvzeli po centralnem internem navodilu Ministrstva za notranje zadeve pod vodstvom ministra Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka. Nekateri izbrisani so slovensko državljanstvo tudi zavrnili, ker niso verjeli v razpad bivše skupne države.
Zakaj ravno »Ć«?
Spomenik, ki je idejna zasnova Vuka Ćosića, Aleksandra Vujovića in Irene Woelle v podobi polovice črke ć ravno zato, ker naj bi slovenska oblast po osamosvojitvi tudi črko ć izbrisala iz priimkov v registru prebivalstva in jo zamenjala s trdim č. Avtorji spomenika so povedali, da je ta tipografski element meditativni instrument, namenjen igri, počitku in razmisleku o družbi. Izbrali so črko ć v fontu Times New Roman, ki jo navajajo kot font birokratskih dokumentov iz tega obdobja, torej kot pisavo izbrisa.
Prav tako pa črka ć seveda ponazarja, da so bili tarča nezakonitega brisanja ljudje, povezani z drugimi republikami nekdanje Jugoslavije, kjer poznajo to črko in je pogosto tudi del priimkov.
»Pljunek v obraz osamosvojitvi«, pravi Združenje VSO
Če mnogi ta spomenik vidimo kot dokaj nedolžen, a hkrati pomenljiv opomin na hudo krivico, ki je doletela več kot 25.000 ljudi zgolj iz birokratskih razlogov, pa na Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve zavzemajo povsem drugačno stališče.
Predstavniki območnega odbora Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Zgornje Posočje so v izjavi za javnost dejali, da je odkritje parka izbrisanih »pljunek v obraz vsem vojnim veteranom in domoljubom«. Kot navajajo v izjavi, je bilo »spominsko obeležje postavljeno tistim, katerim Slovenija ni bila intimna opcija in kateri so Slovenijo zaničevali in niso verjeli v samostojnost mlade države Slovenije«.
Trdijo, da je »demokratična Slovenija, ki je nastala in je utemeljena na volji njenih državljanov, spoštovala, spoštuje in bo spoštovala človekove pravice in dostojanstvo ne glede na narodnost oziroma poreklo,« vendar prav tako menijo, da je manifestacija, ki se kaže v skulpturi v obliki črke Ć nepotrebna simbolika, ki izkrivlja dejansko zgodovinsko resnico, saj »sedanja oblast pri tem namreč izhaja iz domneve, da se s spomenikom popravljajo krivice, ki naj bi se zgodile več kot dvajset tisočim izbrisanim,« čemur pa dejstva nasprotujejo, saj republika Slovenija že več kot trideset let ni našla prave rešitve za popravo krivic, ki so se zgodile izbrisanim.
In roko na srce, spominski park izbrisanim ne pomaga, pomaga pa morda vladi, ki si s tem zgolj nabira politične točke pri sočutnih ljudeh, za dejansko izboljšanje stanja izbrisanih pa je slovenska oblast že 30 let popolnoma gluha.
Novinar
