Ne vem dobro, kako opisati ta problem. Sama sebi se zdim smešna, če ne celo neumna. Skrbijo me prihajajoči prazniki. V bistvu me v obup spravlja že vse to predpraznično vzdušje, masovno veselje, srečni in zadovoljni obrazi, evforija in vse ostalo kar gre skupaj s tem. Zdi se mi, da je vsako leto bolj zgodaj. In tako tone moje razpoloženje zmeraj globlje in globlje. Jaz pa sem kot iz drugega planeta, kot da sem drugače programirana. V bistvu točno nasprotno. Tako je večji del novembra in ves december zame eno samo umikanje, beg. Upira se mi “sodelovanje” v tej potrošniški mrzlici – nesrečna sem, če se podredim in sodelujem, ker doživljam to, kot da delam proti sebi in nesrečna sem, če tega ne naredim, ker se počutim osamljeno in odtujeno. Kot študentka s kronično luknjo v denarnici pravzaprav niti ne morem konkurirati ostalim kupcem. Srednje ali drugačne poti ne najdem. In letos se mi ponavlja isto. Napeta, razdražljiva in otožna sem že skoraj cel mesec, odkar sem opazila snežene lučke na osrednjem nakupovalnem centru v Ljubljani. Vsi veseli ljudje, ki že nabirajo “darila” ali se na to pripravljajo, me sprašujejo, kje bom preživela praznike, kaj nakupujem, jaz pa čutim, da ne morem izraziti svojega pravega stališča do tega, ker … ne vem dobro zakaj. Kot bi bila izdajalka. Tako bi najraje prespala vso to obdobje, potem pa se pretvarjala, da se ni zgodilo. Vendar tega ne morem narediti. Kaj bi lahko naredila v okviru resničnih možnosti pa ne vem?
Dolores
Hvala za nedvomno aktualno vprašanje oziroma pogled, ki ga je zelo težko izraziti v pričo drugih ljudi. Gotovo pa v svojem razmišljanju nisi osamljena. Najbrž si večina ljudi, ki podobno razmišlja, prav tako ne upa izraziti svojih tovrstnih stališč, iz podobnih, če ne celo istih razlogov. Prazniki, kot sta Novo leto in Božič, tako rekoč velevata in zapovedujeta določeno razpoloženje (veselje, zadovoljstvo) ter usmerjata naše ravnanje (obdarovanje), kot da se vsi ljudje v določenem trenutku počutimo popolnoma enako in si želimo deliti to radost. Tako razmišljanje je umetno, saj je iluzorno pričakovati, da bomo vsi čutili in se vedli enako. Zato gotovo drži, da je veliko ljudi nesrečnih in nezadovoljnih v obdobju praznikov. Pomembno je izpostaviti še nekaj drugega. Tisti slednji se raje umaknejo in ne priznajo, da ne delijo masovne radosti. Več pozornosti pritegnejo tisti, ki, kot praviš, sodelujejo, so aktivni, sprašujejo in prenašajo “nalezljivo” veselo razpoloženje. Taki izstopajo in zdi se, da jih je povsod polno. Najbrž je kar večina ljudi dokaj ravnodušnih do tega pretirano veselega obdobja in bi čisto dobro živeli tudi brez prihajajočih praznikov, zato jih vzamejo bodisi kot nujno zlo bodisi pa najdejo v njih kaj pozitivnega zase. Navsezadnje je to priložnost ali izgovor, da se spomnimo ljudi, za katere med letom nismo našli časa, danih nam je nekaj prostih dni, ki jih lahko izkoristimo pač za stvari, ki jih radi počnemo, ali kaj podobnega, karkoli ti odgovarja in v čemur se najdeš, ali za kar v zaposlenem študentskem urniku ne najdeš časa.
Zato, ko te navda slabo razpoloženje, je pomembno, da se mu ne predaš, temu pesimističnemu razmišljanju o praznikih in njihovih slabih straneh. Veliko ljudem pomaga to, da se v tistem trenutku zaposlijo z neko dejavnostjo in nato več ne mislijo na slabo voljo. Poskusi takrat poiskati ali priklicati družbo in se pogovarjati o čem tretjem ali se kako drugače zaposliti, da ti bo lažje. Gotovo se boš še sama domislila kakega načina.
Realnost, ki ostaja, je ta, da takšni in drugačni prazniki bodo, pa če nam je to prav ali ne. Vsekakor ni najbolje razmišljati o njih kot o masovni zaroti, namenjeni zgolj potrošniški mrzlici in pridobivanju materialnih dobrin, čeprav se lahko velikokrat zdi, da so prav to. Prazniki so takšni le na prvi pogled. Sama veš, da stvari običajno niso tisto, kar se zdijo in brskanje pod površje razblini marsikatero zmotno prepričanje, ki ga prinese tisto, kar se zdi očitno. Za začetek se lahko vprašaš: “Zakaj smo si ljudje omislili praznike?”
