Pred kratkim sem se vrnila iz Vietnama, kjer sem v treh tednih potovala od severa do juga države. Poleg naravnih čudes in gostoljubnih ljudi je bila hrana ena od stvari, ki me je najbolj navdušila.
Cena te se razlikuje glede na lokacijo; opazila sem, da sem na čistem severu za (velik) obrok plačala približno evro in pol, proti jugu pa so jedi že postajale dražje in stale približno 5 evrov – kljub temu je to nizka cena za naše standarde, kar pomeni, da smo s prijatelji vsak dan jedli v restavracijah in tako poskusili veliko različnih jedi.
Vietnamci v svoji kuhinji uporabljajo veliko mesa, na jugu pa tudi veliko rib in ostale morske hrane. Sama mesa ne jem, zato nisem vedela, ali bom vseeno imela priložnost poskusiti raznoliko vietnamsko hrano.
Izkazalo se je, da sicer vegetarijanstvo (oz. pesketarijanstvo) res nekoliko omeji izbiro, vendar pa nikakor ne boš ostal lačen. V nadaljevanju sledi seznam tradicionalnih vietnamskih jedi, ki jih lahko jejo tudi tisti, ki se mesu izogibajo.
Skoraj vedno smo za zajtrk imeli na voljo palačinke z bananami in medom oz. čokolado, vendar pa to vseeno niso bile palačinke, ki so me najbolj navdušile.
Bánh xèo je slana riževa palačinka, ki je navadno polnjena z rakci, kalčki, zeleno čebulo in svinjino, vedno pa lahko prosiš, če jo naredijo brez mesa. Navadno jo postrežejo z riževim papirjem, v katerega naj bi zavil palačinko, solato in zelišča, ter vse skupaj pomakal v ribjo omako.
Tej vietnamski sveži spomladanski zavitki so tradicionalno polnjeni s svinjino, zelenjavo, kozicami in riževimi rezanci. Tudi pri tej jedi nisem imela problemov z vegetarijansko verzijo; lahko sem preprosto prosila, naj noter ne dajo svinjine, večina restavracij pa je celo stregla vegetarijansko varianto s tofujem.
V Hanoju, glavnem mestu Vietnama, smo zašli v restavracijo z ulično hrano, kjer si zavitke lahko celo sam zvil. Na krožniku so bila razstavljena razna zelišča, solata, meso, mango, kalčki, rezanci in ostala zelenjava, tako, da si lahko sam izbral polnilo. Tudi te se navadno pomaka v ribjo ali arašidovo omako.
Bánh mì je vietnamski sendvič, ki je bil najlažje dostopen, kar se tiče ulične hrane. Ne samo, da je bil del ponudbe vsake restavracije, temveč je skoraj vsaka ulica imela svojo majhno stojnico, kjer so ga hitro pripravili za zelo nizko ceno. To je bila precej prikladna rešitev za več kot 10-urna potovanja na vlakih in avtobusih, kjer nismo dobili ničesar drugega za jest.
Žal pa je vegetarijanska verzija tega nekoliko razočarala; ta je navadno obsegala samo kruh z omleto, kar nikakor ni slabo, vendar pa se je meni zdelo preveč pusto. Na nekaterih lokacijah so kruh napolnili tudi z zelenjavo in pekočo omako, vendar je to bila redkost.
Večino časa nam je bilo preveč vroče, da bi si zaželeli juhe, vendar pa sem en vetroven večer vseeno poskusila phở.
Ta originalno temelji na govedini in v njega se naknadno doda riževe rezance, zelišča in veliko začimb. V eni od domačij, kjer smo spali, sem imela možnost naročiti juho z jajcem namesto z govedino. Zdela se mi je zelo okusna – kljub preprostosti je bil umami okus precej izrazit. Vsekakor pa bi se je izogibala v dnevni vročini, saj je postrežena vroča.
To je bila prva jed, ki sem jo poskusila, ko smo pristali v Vietnamu. Presenetilo me je dejstvo, da je pripravljena z instant rezanci (kar mi je postalo jasno že prvi dan, saj moji rezanci niso bili do konca skuhani in zato nekoliko trdi ter zlepljeni skupaj).
Po prvotnem presenečenju mi je jed kar prirasla k srcu. Če ni bilo nobene druge opcije brez mesa, sem se vedno lahko zanesla na pražene rezance z zelenjavo. Velik sestavni del jedi je vodna špinača, ki je stalnica v vietnamski kuhinji, na katero sem se tudi morala privaditi, vendar sem tudi to kmalu vzljubila.
Ker so rezanci postreženi brez omake, sem sama dodala sojino – ta se je vedno nahajala na mizi, ne glede na to, kje smo jedli.
Tej cmoki (white rose dumpling) so regionalna specialiteta, značilna za mesto Hội An. Svoje ime dobijo zaradi riževega papirja, ki je zavit v obliki vrtnice. Cmoki so polnjeni s kozicami, gobami in svinjino, preostali dodatki pa se razlikujejo od restavracije do restavracije,
Žal teh nisem imela priložnosti poskusiti, saj so v restavraciji rekli, da jih ne morejo pripraviti brez mesa (najverjetneje je polnilo bilo že vnaprej narejeno). Ne glede na to, Hội An ima veliko vegetarijanskih restavracij, tako da sem prepričana, da bi našla cmoke brez mesa, če bi se potrudila.
V seznam sem želela vključiti tudi eno sladico, čeprav pri teh vegetarijanci in pesketarijanci seveda ne bodo naleteli na nikakršen problem. Nam so to jed predstavili pod imenom sweet soup, nanaša pa se na vsako sladico v tekoči obliki.
Poskusila sem različne verzije jedi, in največkrat je šlo za sladke, želatinaste koščke različnih oblik in barv, ki plavajo v osladkanem kokosovem mleku. To je bila ena od stvari, ki se mi je zdela zanimiva; Vietnamci zelo radodarno sladkajo stvari.
Jed še zdaleč ni slaba, vendar jo vsekakor priporočam v majhnih količinah, saj je zelo nasitna.