Obljubim ti, to bo zgodovinska in veličastna noč, je nekoč največji boksarski šampion vseh časov dejal svojemu medijskemu nasprotniku. In verjetno ni boljšega citata, ki bi opisal ogled novega filma Christopherja Nolana. Oppenheimer je biografska drama, eden najbolj pričakovanih filmov leta in eden najboljših, če ne celo najboljši film leta 2023.
Oppenheimer, strta oseba ali največji znanstvenik vseh časov?
Fizija na eni in fuzija na drugi strani. Dramatiziran vpogled v življenja teoretičnega fizika, očeta atomske bombe, Juliusa Roberta Oppenheimerja, je ustvarjen v barvah – stvari vidimo skozi njegove oči. Črno-bel aspekt film pa je lahko hkrati videnje Lewisa Straussa, v nekem trenutku predsednika Komisije za atomsko energijo, ali pa objektiven pregled dogodkov, ki so se zgodili po eksploziji v puščavi ZDA.
Christopher Nolan, kot vedno v karieri, ne podcenjuje pameti in miselnega procesa gledalca. To se ceni in čuti, ko se največji umi znanstvenega sveta pogovarjajo o kvantni fiziki, cepljenju atomov in jedru celic, a je vse predstavljeno koherentno in smiselno. Ne moremo reči, da gre za raketno znanost, saj film poseže v tiste globine, kjer razkriva plast za plastjo znanja o nastanku atomske bombe. Bolj kot sam nastanek bombe pa Nolana zanima človeška stran enega največjih znanstvenikov vseh časov, ki je s svojim projektom Manhattan okusil najvišji vrh sveta in najtemnejšo ječo življenja.
Je prekmalu ali je Oppenheimer Nolanov magnum opus?
Britanski režiser, ki je že pred tem filmom spadal med največje vseh časov, je scenarij napisal na podlagi knjige Ameriški Prometej, ki sta jo o Oppenheimerju spisala zgodovinar Martin J. Sherwin in Kai Bird.
Nekaj, kar je obsegalo več kot 50 tisoč listov intervjujev, pisem, dnevnikov in zapisov, je postalo tri ure trajajoča študija človeka, ki se ni nikoli opravičil za etično zagonetko nove zgodovine. S tem se ukvarja Nolan, saj velikega fizika ne kuje v zvezde brez da ob tem omeni tudi njegove številne pomanjkljivosti. Nekaterih, kot je poskus zastrupitve svojega tutorja Patricka Blacketta na Cambridgu, se dotakne bežno in večinoma v prvi četrtini filma, spet druge pa nam predloži dobesedno na pladnju s pomočjo izjemne igralske predstave Cilliana Murphyja.
Kot že omenjeno, je Oppenheimer razdeljen na dve časovnici, ki si jih lahko razlagamo na več načinov – recimo, da izberemo razlago: tista pred in tista po nastanku bombe. Zgodbo začne z domotožjem naslovnega junaka, ko je ta sredi študija v Evropi in nato nadaljuje s prikazi varnostne obravnave, ki je jasno namigovala na njegovo simpatiziranje s komunisti. Prepletanje ene in druge časovnice ni nikoli narejeno tako da ena krade drugi ali obratno. Gre za kohezijo, ki tvori celoto, kar je Nolanu že fantastično uspevalo v Dunkirku. In ko smo že pri omembi njegovega filma o evakuaciji zavezniških vojakov z oblegane obale Francije, je biografski film neznansko bolj napet.
Tempo, napetost, strah in trepet v Oppenheimerju
Verjetno se, bralec, glavnega aduta filma že zavedaš, a gre tudi tu za ansambelski uspeh, ki mu tempo narekujeta glasba in montaža. Kinematograf Hoyte van Hoytema je ponovno v formi življenja, saj se lahko poleg velikih prostranih prizorov pogosto poigrava tudi z zaprtimi, skoraj klavstrofobičnimi prizori. V tem pogledu je film stilsko veliko bolj podoben njegovemu delu v Ona (Her, 2013), kjer veliko temelji na snemanju obraza glavnih oseb. S prizori se z roko v roki sprehaja glasbena podlaga Ludwiga Göranssona, ki se je izkazal za pravi blagoslov, ko je nadomestil velikega Hansa Zimmerja pri Nolanovem Tenetu.
Nenehno vzpenjajoča in srhljiva glasba nam ne da dihati, podobno kot Zimmerjeva na obalah Dunkirka, a se zna ustaviti ob pomembnih trenutkih in potem podžgati zvočnike za nekaj dodatne grozljivosti. Le redki trenutki filma so brez glasbene spremljave, kar bo delovalo za nekoga, spet za drugega ne. Slednji bo verjetno nekoliko razočaran, saj posamezne skladbe niso tako sijajne ali izstopajoče kot v Nolanovih in Göranssonovih predhodnikih, a gre – ponovno – za vez in celoto.
Ne glede na to pa se glasba od prvega prizora dalje dviguje, zariva pod gledalčevo kožo in ustvarja napetost v filmu, ki temelji na dialogih in nikoli na akciji. In tako adute zaključuje montaža filma, za katero je poskrbela Jennifer Lame. Skupaj z glasbo deluje popolno in povzroča kurjo polt, srši dlake na telesu in pospešuje bitje srca. Vemo, kaj nas čaka in vseskozi je prisotno tam nekje. Vprašanje je le, kdaj se bo zgodilo.
V tem pogledu je Oppenheimer zelo podoben bosanski mojstrovini Jasmile Žbanić o srebreniškem pokolu Quo Vadis, Aida?. Ni osebe, ki ne bi poznala teh dogodkov, kar uporabi pri stopnjevanju napetosti in občutka strahu v slehernem gledalcu. Ko so govorili, da je lahko Oppenheimer tudi grozljivka, so mislili prav na to. Seveda je glavna tematika filma atomska bomba, četudi se zgodba temeljito dotika tudi drugih segmentov njegovega življenja, a vsi vemo, kaj se bo zgodilo v Los Alamosu 16. julija ob 5:30. Zato s(m)o mnogi odšli v kino, kjer se mora ta film tudi videti.
Cillian Murphy, kapo dol!
Vedeli smo, da svet ne bo enak. Malo ljudi se je smejalo, nekaj ljudi jokalo. Večina ljudi je bila tiho. Spomnil sem se vrstice iz hindujskih spisov, Bhagavad Gite; Višnu skuša princa prepričati, da bi moral opraviti svojo dolžnost, in da bi nanj naredil vtis, prevzame njegovo večroko obliko in reče: “Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.” Tako ni več moč bežati od jasnega. Cillian Murphy zabeleži vlogo svojega življenja in eno najbolje odigranih vlog v zgodovini filma.
Če je nekoč Tony Montana dejal, da oči nikoli ne lažejo, je imel hudičevo prav. Četudi bomo o njegovi vlogi še dolgo poslušali hvalospeve je brez dvoma jasno, da je irski igralec izvrsten kot je bil le redkodko v zgodovini. Obžalovanje, ponos, groza, trpljenje, strah in ponos je moč opaziti v večplastni igralski predstavi človeka, ki bo skorajda zagotovo oziroma bi moral domov odnesti številne nagrade za glavno vlogo.
Resda gre za sklop vsega, kar deluje in film ustvarja odličen, a je Murphyjeva vloga tista, ki zasidra zgodbo v naši glavi in srcu. Vprašanje, ali je Oppenheimer kriv za bombardiranje japonskih mest, ne bi bilo tako zahtevno, če ne bi bilo glavnega igralca te kakovosti. Le tako se lahko na podlagi izvrstnega scenarija na koncu sprašujemo, kakšna je bila vloga etičnosti v tem, da so ZDA prve naredila bombo in pomorile stotisoče nedolžnih, le da ne bi bomba prva v roke padla nacistom.
Najbolj zanimivi glavni liki niso črno beli temveč sivih odtenkov. Hodijo po črti nejasnosti, kjer je gledalcu prepuščena odločitev o njihovi dobri ali zli strani. To je Oppenheimer, strt človek z veliko težo odgovornosti, ki je bil odvržen, ko ga niso več potrebovali. Eden od mnogih, ne prvi in nikakor ne zadnji veliki um sveta, ki je bil izkoriščen za tako imenovano večje dobro ali pa manjše zlo, kakor želiš.
Orkester igralskega talenta, kjer zablesti prav vsak
Življenje Roberta J. Oppenheimerja je bilo nenavadno, grozeče in navdihujoče hkrati. Težko bi ga bilo stlačiti v tri ure, a je Nolanu to uspelo. Triurna drama ne daje občutka štirih šolskih ur, saj prvi dve uri mineta kot bi mignil. Od tu hvalospevi tempu in nizanju napetosti. Ko pa preidemo tisti znameniti 16. julij, se nam zdi, da smo videli že vse, smo čustveno izžeti, a se film dejansko ponovno zažene. Nekaj minut nam daje vtis filma, ki je na obisku predolgo, a se potem znova povzdigne.
Brez težav bi rekli, da se ob Cilliana Murphyja tu postavita Robert Downey Jr. kot Lewis Strauss in Emily Blunt kot Kitty Oppenheimer. Ko se film zasidra v pristanišče kvazi sodnih procesov oblečenih v preverjanje akreditacij Oppenheimerja in potrditve Straussa v senat, se začenja nova zgodba in opozorilo svetu. “Ti si človek, ki jim je dal moč, da se uničijo in svet na to ni pripravljen,” sliši Oppenheimer v nekem trenutku in preostanek svojega življenja porabi za svarjenje sveta pred posledicami reči, ki jo je med drugim omogočil sam. A kaj ko ameriški velikani mislijo, da njegovo srce leži pri komunistih. Kar je bilo konec druge svetovne vojne je bilo začetek hladne vojne.
V širokem orkestru igralskega kadra, ki je brez obotavljanja sprejel Nolanovo vabilo, izstopata prav RDJ in Blunt. Tu pa so seveda še Matt Damon kot Leslie Groves, Florence Pugh kot Jean Tatlock, Josh Hartnett kot Ernest Lawrence, Casey Affleck kot Boris Pash, Rami Malek kot David Hill, Jason Clarke kot Roger Robb in malo morje drugih izjemnih igralcev in igralk. Ko se Gary Oldman pojavi za minuto ali pa se Josh Peck trese zaradi strahu ob morebitnem pritisku gumba, ki bi prekinil detonacijo prvega poskusa atomske bombe Trinity, je jasno, kaj uspeva Nolanu. Uspeva mu to, kar pravi Scorsese: »To je kino« (This is Cinema, op. p.).
Prometej je bogovom ukradel ogenj in ga dal človeštvu. Njegova kazen je bila večno mučenje.
Oppenheimer, film, ki si ga bo zgodovina zapomnila
Oppenheimer ni le zgodba o atomski bombi, ampak temeljita in globinska karakterna študija enega največjih umov zgodovine. Christopher Nolan je ustvaril eno najboljših biografskih dram vseh časov, ki je že postala nujen ogled za razumevanje sveta, zgodovine in filma. Z nekaj soli je verjetno to njegov najboljši film, upal bi si trditi, da njegov magnum opus ali vsaj najbolj pomemben film v njegovi dosedanji karieri. Enako je s Cillianom Murphyjem, ki je Oppenheimer še nekoliko bolje kot je bil Daniel Day Lewis Abraham Lincoln. Zgodba je premetena, grozljiva, šokantna in opozorilna.
Oppenheimer je mojstrovina. V časih, ko s to besedo opletamo za skorajda vsako barvito floskulo v obliki filma, je stvar jasna. Če je bil to nekoč ta veliki fizik, je zdaj to ta film. Nolanov Oppenheimer je film, ki je premaknil Zemljo.
Urednik portala Student.si
