Psihedeliki so se v določenih kulturah zaradi svojih učinkov, ki povzročijo spremenjeno stanje zavesti, uporabljali že stoletja v kulturnih in religioznih obredih.
O njihovem terapevtskem potencialu se je začelo govoriti in testirati na sredini 20. stoletja – med 50. in 60. leti je več deset tisoč pacientov prejelo dozo določenega tipa psihedelika z namenom zdravljenja nekaterih mentalnih problemov.
Raziskave so se večinoma ustavile leta 1970, ko je Nixononova administracija uvedla strožjo regulacijo v zvezi s psihedeliki, ki velja še danes. Velik del njihovega psihoterapevtskega potenciala je tako ostal neodkrit.
V sodobnejšem času pa se je ponovno pojavilo več poskusov razumevanja polnega učinka teh substanc v terapiji – in odkritja strokovnjake navdajajo z upanjem, da je na horizontu nova oblika zdravljenja, ki bi s svojo učinkovitostjo lahko prehitela druge načine zdravljenja.
Substance, ki spremenijo stanje zavesti
Med psihedelike uvrščamo več različnih substanc, ki si delijo skupno lastnost povzročanja sprememb v zaznavanju, občutkih in mišljenju.
Obstaja jih ogromno vrst, tako naravnih kot izdelanih v laboratoriju – vendar jih je v kontekstu terapije bilo raziskanih in klinično preizkušenih precej manj. Izstopajo klasični psihedeliki, kot so dietilamid lizergične kisline (bolj poznan pod kratico LSD) in psilocibin, ki ga najpogosteje najdemo v t. i. »norih gobah« ali preprosto gobicah.
Klasični psihedeliki delujejo kot agonisti, kar pomeni, da se vežejo na receptorje hormona serotonina v možganih in tako posnemajo njegovo delovanje. Ker je ta hormon med drugim odgovoren za zadovoljstvo, srečo in optimizem, klasični psihedeliki posledično sprožijo podobne občutke, navadno v ojačani obliki.
Pogosto se izpostavlja tudi terapevtsko korist, ki ga imata MDMA (3,4-metilendioksimetamfetamin) in ketamin. Ta dva ne spadata v klasično skupino psihedelikov, čeprav jih nekateri vseeno uvrščajo vanjo zaradi njunih učinkov, ki so lahko precej podobni psihedeličnim. Ožje gledano je prvi sicer poživilo, drugi pa anestetik.
LSD se lahko uporabi za zdravljenje odvisnosti
Raziskave so pokazale, da lahko psihedeliki občutno prispevajo k zdravljenju odvisnosti, depresije, anksioznosti, obsesivno-kompulzivne motnje ter posttravmatskega stresnega sindroma.
Izbira substance je odvisna od želenih učinkov in rezultatov ter se lahko razlikuje od terapevta do terapevta. Vseeno pa je bilo izvedenih že dovolj študij, ki so razjasnile, da so nekateri psihedeliki bolj učinkoviti pri zdravljenju določenega problema.
LSD se bolj široko uporablja za zdravljenje odvisnosti – največ izvedenih kliničnih poskusov je bilo izvedenih na primeru alkoholizma.
Pri dolgotrajnih odvisnostih gre namreč za to, da so nevronske mreže dolgo časa fiksirane v enem stanju. S pomočjo psihedelične substance se ta povezava lahko zrahlja in odpre možnost, da se vzpostavi druga.
To lahko že po eni sami terapiji z LSD-jem drastično spremeni uporabnikovo percepcijo resničnosti, prav tako pa osvetli alternativne poglede in možne rešitve.
Zanimivi so tudi podatki iz nekoliko starejše nizozemske raziskave, kjer so med terapijo z LSD-jem ljudem dali za poslušati glasbo. Izkazalo se je, da so se ob glasbi aktivirali predeli možganov, kjer so shranjeni spomini, ter vizualni korteks, zaradi česar je prišlo do vizualizacije spominov. Vizualni korteks se ob odsotnosti glasbe ni aktiviral.
Psilocibin za zdravljenje anksioznosti
V randomiziranih kliničnih preskušanjih so na 80 bolnikih testirali učinke psihoterapije, kombinirane s psilocibinom. Bolniki so trpeli za življenjsko nevarnim rakavim obolenjem in zaradi diagnoze doživljali močne občutke anksioznosti in depresije.
Rezultati so pokazali, da sta se njihovo duhovno počutje in kakovost življenja občutno izboljšala, simptomi depresije in anksioznosti pa se precej zmanjšali. Zaradi mističnih izkušenj po vzetju psihedelika ljudje pogosto preoblikujejo svoj pogled na smrt.
Glede zdravljenja depresije s terapijo in psihedeliki je bilo izvedenih še več raziskav. Izkazalo se je, da velika večina oseb že po enem odmerku pokaže izrazito izboljšanje, polovica pa celo doseže remisijo depresije. Celo osebe z depresijo, ki so se izkazale odporni na zdravljenje, so imeli velike koristi zaradi psilocibina.
Podobno kot pri LSD-ju tudi pri uporabi gob pride do povezav med omrežji, ki se drugače v običajnih pogojih ne povezujejo. Te nove povezave vodijo med drugim tudi do večje kognitivne fleksibilnost.
Prav ta je ključnega pomena pri zdravljenju oseb, ki imajo depresijo, obsesivno-kompulzivno motnjo ali odvisnost, ki se zaradi zakoreninjenih patoloških vzorcev vedenja in mišljenja težko sami izvlečejo ven.
MDMA ni klasičen psihedelik, a vseeno
Razčistili smo že, da substanca ne sodi med klasične psihedelike, temveč v podrazred psihedelikov, imenovanih empatogeni, zaradi njihove sposobnosti spodbujanja zaupanja, ljubezni, medosebne povezanosti in empatije.
V pravem okolju lahko oseba te občutke začuti tudi do sebe. To je še posebno koristno pri zdravljenju posttravmatske stresne motnje (PTSD). V tem stanju čustvene razširjenosti lahko človek obišče travmatsko izkušnjo in se sooči s spomini na način, ki bi v običajnih okoliščinah bil skoraj nemogoč.
MDMA umiri amigdalo – predel možganov, ki zaznava nevarnosti in na podlagi preteklih izkušenj ali zunanjih dražljajev sproži fight or flight odziv, oziroma odziv boja ali bega. Prav tako je amigdala odgovorna za čustvene procese.
Človek je postavljen v položaj, kjer lahko introspekcijo izvede v bolj lagodnem čustvenem stanju in se s travmo sooči z manj strahu. Amigdala dražljaje, povezane s travmo, namreč interpretira kot nevarnost ter zato sproži občutke panike in tesnobe – ob njeni umiritvi lahko torej oseba predela dogodek in ga preoblikuje v drugi luči.
Leta 2021 so v ZDA izvedli raziskavo v zvezi s psihedelično terapijo in ljudmi s PTSD. Po treh sejah 67% oseb ni več ustrezalo diagnostičnim kriterijem za PTSD, 88% pa je doživelo izboljšanje v simptomih.
Potek terapije z uporabo psihedelikov
Za optimalne rezultate je ključno, da se psihedelik vzame v nadzorovanem in varnem okolju pod vodstvom usposobljenega terapevta. Takšna terapija se nekoliko razlikuje od klasične psihoterapije. Temelji namreč na izkustvenem doživljanju klienta v spremenjenem stanju zavesti.
Srečanj naj bi bilo malo, spremljajo pa jih še seje pred in po vzetju psihedelika. Ta so namenjena pripravi in integraciji izkušnje in se običajno imenujejo pripravljalna in integrativna psihoterapija. Klienta se pri teh pripravi na izkušnjo ter se mu jo pomaga osmisliti in predelati.
Pri pripravljalni psihoterapiji je poudarek na sprejemanju odprtega odnosa. Osebo se spodbuja, da se prepusti in zaupa izkušnji. V idealnem primeru je kasneje pripravljena sprejeti vsakršno vsebino, ki bi se morda pojavila, ne glede na to, kako boleča je.
Po sejah naj bi klient začel sprejemati drugačne perspektive in prestrukturirati svoje navade. Posledično to omogoči integracijo novega občutka sebstva.
Terapija s psihedeliki predstavlja alternativo tudi zdravljenju z zdravili. Ta so usmerjena v zdravljenje simptomov, ne vzroka, poleg tega pa imajo lahko nezaželene stranske učinke, kot so odvisnost od predpisanih zdravil, spremembe telesne teže, težave s spanjem, spolna disfunkcija itd.
Psihedeliki so podvrženi strogi regulaciji
Terapija z uporabo psihedelikov ni brez tveganj. Gre namreč za močne substance, zaradi česar so tudi podvržene strogi regulaciji.
Regulacijo psihoaktivnih snovi določa predvsem mednarodna konvencija Združenih narodov iz leta 1961. Psihedeliki so uvrščeni v prvo skupino prepovedanih drog, zaradi posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba. Uporaba substanc prve skupine je dovoljena le v učne in znanstveno-raziskovalne namene, ne pa tudi v medicinske.
Regulacija torej obstaja zaradi tveganj. Eno izmed teh je t. i. flashback oz. vrnitev v preteklost. Pri tem oseba nepričakovano podoživi občutke, ki jih je doživljala pod vplivom psihedelika. Flashback se lahko zgodi tudi leta po izkušnji in traja od nekaj sekund do nekaj ur.
Če se ponovi večkrat, se temu reče halucinogena motnja zaznavanja, pri kateri gre za nevrološke spremembe. Stopnja tveganja za to je relativno nizka; zgodi se približno 4 % oseb, ki so jemale psihedelike. Poleg tega so to navadno osebe, ki so že prej imele depresijo, panično motnjo ali alkoholizem.
Prav tako so nekoliko večjemu tveganju izpostavljeni posamezniki z osebno ali družinsko zgodovino psihoze.
Obstaja tudi možnost pojava serotoninskega sindroma, kar je (lahko tudi življenjsko nevarno) stanje, ki ga povzroča presežek serotonina v centralnem živčnem sistemu. Za večino oseb to ne rabi biti skrb. Bolj so sindromu izpostavljeni ljudje, ki sočasno s psihedeliki jemljejo druge substance, ki zvišujejo koncentracije serotonina v možganih – na primer antidepresive.
Bistvo je, da običajna oseba ni podvržena resnim tveganjem zaradi jemanja psihedelikov v zmernih količinah. Vseeno pa je svetovana previdnost, tako pri osebni kot pri medicinski uporabi. Kljub temu psihedeliki predstavljajo potencialen revolucionarni dodatek k terapijam, ki proizvede statistično pomembne pozitivne rezultate v krajšem času kot psihoterapija sama po sebi.
Junior novinar
