V svetu smo uničili marsikatero živalsko in rastlinsko vrsto. Zanimiva bitja, ki živijo v gozdovih in morjih po svetu, so pogosto tarča divjih lovcev in lovcev na glave, ki želijo v svojo zbirko dodati še kakšno redko vrsto. Tako smo leta 1936 izgubili tasmanske tigre, ko je zadnji znani tasmanski tiger poginil v živalskem vrtu v Hobartu v Tasmaniji.
Tasmanski tiger
Tasmanski tiger znan tudi kot tasmanski volk ali tilacin, je izumrla vrsta vrečarja, ki je živel v Tasmaniji, Avstraliji in Novi Gvineji. Opis tasmanskih tigrov izhaja iz ohranjenih primerkov, fosilov, kože in črno-belih fotografij. Vzrok za njihovo izumrtje pa se pripisuje krivolovcem in povečani populaciji konkurenčnih dingov. Hkrati pa je Tasmanska vlada plačala za uboj tasmanskih tigrov, saj so menili, da ubijajo ovce.
Tasmanski tiger je spominjal na velikega kratkodlakega psa s tigrovimi progami ter kengurujevim repom. Odrasli tasmanski tiger je bil dolg od 100 do 130 cm, rep pa je bil dolg približno 50 do 65 cm. V višino so merili 60 cm in tehtali od 20 do 30 kg. Samci so bili večji od samic. Njegov rumenorjav kožuh je imel na hrbtu in spodnjem delu repa od 15 do 20 izrazitih temnih črt, po katerih so dobili ime. Imel je kratke noge in precej tog rep. Kot vsi izvorno avstralski sesalci so bili tudi tasmanski tigri vrečarji in so samice mladiče nosile v vreči.
Tasmanski tiger je bil edinstven
»Tilacin je bil popolnoma edinstven med živimi vrečarji,« je dejal Andrew Pask, profesor epigenetike na Univerzi v Melbournu v Avstraliji, ki ni bil vključen v novo raziskavo. »Ne samo, da je imel svoj ikonični videz, podoben volku, ampak je bil tudi naš edini plenilec iz skupine vrečarjev. Plenilci tvorijo izjemno pomembne dele prehranjevalne verige in so pogosto odgovorni za stabilizacijo ekosistemov.«
Pask tudi vodi laboratorij, ki si prizadeva vrniti tasmanske tigre od mrtvih. DNK tasmanskih tigrov je bil namreč leta 2002 repliciran, z namenom oživitve populacije.
Študija kaže, da je morda preživel dlje
V študiji objavljeni 18. marca v reviji Science of The Total Environment, so raziskovalci pregledali 1237 poročil o opažanjih tasmanskega tigra od leta 1910. Ekipa je na podlagi pričevanj ugotovila, da bi se tasmanski tigri lahko obdržali še po letu 1936. »Uporabili smo nov pristop, da bi preslikali geografski vzorec njegovega upada po Tasmaniji in ocenili datum njegovega izumrtja, potem ko smo upoštevali številne negotovosti,« je dejal Barry Brook profesor okoljske trajnosti na Univerzi v Tasmaniji in glavni avtor študije.
Tilacini so morda preživeli na oddaljenih območjih do poznih 1980-ih ali 1990-ih, z najzgodnejšim datumom izumrtja v sredini 1950-ih, predlagajo raziskovalci. Znanstveniki domnevajo, da bi se lahko nekaj tasmanskih tigrov še vedno skrivalo v jugozahodni divjini države.
Skeptiki niso povsem prepričani
Študija je sprožila tudi obsežno razpravo. Mnogi so do odkritij študije skeptični. »Ni dokazov, ki bi potrdili katero koli videnje,« je dejal Pask. »Ena stvar, ki je tako zanimiva pri tilacinu, je, kako se je razvil, da je tako podoben volku in tako drugačen od drugih vrečarjev. Zaradi tega je zelo težko ugotoviti razliko na razdalji med tilacinom in psom ter verjetno je to razlog, zakaj imamo še vedno toliko opažanj, čeprav nikoli nismo našli mrtve živali ali nedvoumne slike.«
Težava je tudi, da nimamo nobenih dokazov, saj nismo nikoli naleteli na mrtvo žival. Hkrati pa bi možne živali, ki bi po letu 1936 še živele v divji, bile izredno redke in bi jih bilo izjemno malo.
Medtem ko nekateri ljudje iščejo preživele tasmanske tigre, želijo Pask in njegovi kolegi to vrsto oživiti. »Ker je tilacin nedavni dogodek izumrtja, imamo dobre vzorce in dovolj kakovostno DNK, da to naredimo temeljito,« je dejal Pask. »Tudi izumrtje tasmanskega tigra je povzročil človek, ni se zgodil naravno. In kar je pomembno, ekosistem, v katerem je živel, še vedno obstaja, kar daje prostor, kamor se je mogoče vrniti.«
Sploh lahko odpravimo izumrtje vrste?
Odprava izumrtja je sporna in ostaja izjemno zapletena in draga, poroča Narodni muzej Avstralije. Tisti, ki podpirajo oživitev tilacina, pravijo, da bi živali lahko spodbudile prizadevanja za ohranitev. »Tilacin bi zagotovo pomagal ponovno uravnotežiti ekosistem v Tasmaniji,« je dejal Pask. »Poleg tega bodo ključne tehnologije in viri, ustvarjeni v projektu odprave izumrtja tilacina, trenutno kritični za pomoč pri ohranjanju in ohranjanju naših obstoječih ogroženih vrst.« Smiselno je dodati tudi, da v če Paskovi ekipi uspe, lahko to omogoči vrnitev tudi drugih vrst izumrlih živali.
Tisti, ki nasprotujejo temu, pa pravijo, da odprava izumrtja odvrača pozornost od preprečevanja novejših izumrtij in da se oživljena populacija tilacina ne bi mogla vzdrževati. »Preprosto ni možnosti za ponovno ustvarjanje zadostnega vzorca genetsko raznolikih posameznih tilacinov, ki bi lahko preživeli,« je povedal Corey Bradshaw, profesor globalne ekologije na univerzi Flinders.
Ob uničevanju ekosistema tudi mnogih drugih živali je pomembno, da se pogovarjamo o možnostih oživitve že izgubljenih vrst. Možnost, da zgolj na podlagi DNK, lahko dosežemo vrnitev vrste, je sicer za enkrat zgolj znanstvenofantastična, vendar z napredovanjem tehnologije in trudom ter znanjem znanstvenikov upanje za vrsto ostaja.
Novinar
