Imam fibromialgijo. Že samo ime te bolezni zveni namišljeno, ampak v resnici ni tako zelo namišljena, kot bi si želela.
Šele pred leti se je o fibromialgiji, poznani tudi kot kronični bolečinski sindrom, začelo govoriti kot o resnični bolezni. Gre za bolečinsko stanje, ki lahko prizadene kogarkoli, a je pogostejše pri ženskah. Vzroki zanjo niso poznani, a se ugiba, da je vzrok lahko prava poškodba, ki ni pravilno zdravljena in posledično preraste v vsesplošno stanje bolečine po telesu. Vzrok zanjo lahko najdemo tudi v skupku psiholoških in socialnih vzrokov, kjer igrata pomembno vlogo predvsem stres in pregorelost. Najprej se je povezovala s starostjo, zdaj pa se odkriva že pri vedno mlajših pacientih, kar je skrb vzbujajoče in hkrati nevarno, saj se mlajšim, ki tarnajo zaradi nemogočih bolečin v telesu, pogosto ne verjame.
Kaj je fibromialgija?
Fibromialgija je bolečinski sindrom, pri katerem je okvarjeno telesno zaznavanje bolečine. Živčna vlakna zaradi okvare sporočajo možganom, da je nekje prišlo do poškodbe in da je tisti del telesa v bolečini. Tako pacienti čutijo bolečino na mestih, kjer ni organskega vzroka zanjo. Prav ta lastnost bolezni pa je tista, ki buri duhove tako v medicinski stroki, kakor pri pacientih.
Diagnoza fibromialgije z 18 bolečinskimi točkami
Kljub vsem naprednim diagnostičnim orodjem s katerimi danes razpolagamo, še vedno ne moremo zagotovo diagnosticirati fibromialgije in se zato zanašamo na vprašalnik in na 18 bolečinskih točk, na katere pritisne zdravnik ob postavljanju diagnoze. Te se nahajajo po celem telesu največ pa jih je v zgornjem delu telesa, na vratu, pod lopaticama in ob ključnici.
Pacienti poročajo o bolečinah, ki se zelo pogosto selijo, in o napredovanju bolečine. Pri marsikom se je bolečina začela v enem delu telesa in se nato z leti razširila še drugam. Simptomi, ki spremljajo bolečino, so slabost, vrtoglavica, kronična utrujenost, depresivni napadi in slabost. Pacienti se vedno manj gibajo zaradi bolečin, kar njihovo stanje še dodatno poslabša. Posledično se lahko pojavijo težave s težo.
Pacientom se bolečine vlečejo skozi leta, pogosto se stopnjujejo in jim preprečujejo normalno delo in normalno življenje. Zaradi stalne agonije se zapirajo vase, kar jim poslabša depresijo, se manj gibajo, kar jim poslabša simptome in pogosto ne hodijo več k zdravnikom, saj jim tako nihče ne verjame. Zdravniki, ki se srečujejo s takšnimi pacienti, pa so pogosto arogantni in zaničujoči, ko pride do težav, s katerimi pacienti pristopajo k njim. Vse to lahko pripelje do tega, da se spregledajo resnične težave, ki bi jih ti pacienti lahko imeli, in tako bolezni, ki imajo ozdravljiv vzrok, ostanejo nezdravljene.
Na srečo se v zadnjih letih fibromialgijo omenja pogosteje in se priznava kot resnično težavo in resnično bolezen. Zaradi obremenjujočega načina življenja postaja tudi vedno pogostejša in se seli iz starejše generacije v vedno mlajšo. V rehabilitacijskem centru Soča so pred leti odprli program, ki se ukvarja prav z bolniki, ki imajo fibromialgijo. Nudijo jim tako psihološko pomoč kot gibalno terapijo in v primeru večjih težav tudi medikamentozno zdravljenje.
Pacienti s fibromialgijo ne morejo vzeti protibolečinskih tablet za njihove težave in bolečine, saj jim le te ne pomagajo, ker ni težava v poškodbi, ampak v živcih. Za lajšanje simptomov je priporočljiva vadba in raztezanje. Pogosto pacienti svoje težave premagujejo tudi s pomočjo psihologov, v primeru hujših težav pa tudi s pomočjo psihiatrov, ki jim lahko predpišejo antidepresive, ki delujejo protibolečinsko in lahko pacientu pomagajo z depresijo ali čustvenimi nihanji.
Opozarjanje na fibromialgijo je pomembno
Ker je fibromialgija kronična bolezen, zanjo ni zdravila. Od pojava simptomov skoraj vedno traja do konca pacientovega življenja.
Na to bolezen želim opozoriti, saj se o njej premalo govori in tisti, ki se z njo spopadamo pogosto, ostanemo pozabljeni in zavrženi s strani zdravstvenega osebja, včasih tudi okolice. Čeprav bolezen ni dokazljiva in nima tako preprostega vzroka, kot je poškodba ali vnetje, to ne pomeni, da ni resnična in da ni z njo težko živeti ali da ta bolezen ne predstavlja vsakodnevnega boja. Želela bi spodbuditi vse tiste, ki se borijo s težavami, da poiščejo pomoč, kajti ta obstaja, tudi če ni hitra in ne bodo rezultati vidni takoj. Žal je pomembno, da tečnarite in da si ne dovolite, da bi vam povedali, da si domišljate bolečine, če veste, da jih čutite. Pomoč obstaja, a na nas je, da se ne nehamo boriti.
Vsak samorog ni samo konj z umetnim rogom.
Novinar
