Duše otoka (The Banshees of Inisherin) je film režiserja Martina McDonagha, ki ga poznamo po čudovitih filmih Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), Sedem psihopatov in shi tzu (Seven Psychopats, 2012) in Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017). Čeprav so prevodi njegovih filmov včasih velik vprašaj, nikoli ni bilo dvoma o njihovi kvaliteti. Če začnemo pri fantastičnem prvencu iz leta 2008, ki je združil Colina Farrella in Brendana Gleesona, lahko pri Duše otoka rečemo, da je McDonagh mnogim ponovno ponudil najboljši film leta. In je?
V času irske državljanske vojne leta 1923 spremljamo Colma (Brendan Gleeson) in Pádraica (Colin Farrell), ki prebivata na odmaknjenem otoku. Nekoliko starejši Colm se nekega dne odloči, da ne želi več biti prijatelj Pádraicov prijatelj in zgodba se začne. Kar se v prvi polovici prične z odličnim humorjem in gledalca napolni z energijo in upanjem, se v drugi polovici prelevi v film, ki bi znal izžeti tudi najbolj vestne opazovalce. Je filmska poosebljenost tega, kar McDonagh zna – ponuditi črno komedijo in s tem ne odvzeti pomena globljim temam svojih filmov.
Duše otoka s čarom, temačnostjo in skrivnostnostjo
Duše otoka nosi svoj čar, ki se bo izkazal predvsem v natančnem analiziranju tistih, ki bi želeli spoznati vse temačne skrivnosti, ki jih nosi. Nekatere nosi na pladnju, druge skriva v kratkih prizorih in njihovi postavitvi. Duše otoka so študija o obstoju, prijateljstvu in moralnih odločitvah. Film je poln simbolizma, ki ga lahko povezujemo z irsko državljansko vojno (te sicer ne vidimo), verskimi segmenti in smrtjo oziroma njeno podobo (vloga stare gospe McCormick).
»Nikogar si ne zapomnimo po tem, da je bil prijazen,« v nekem trenutku pove Colm, ki mora že n-tič zavrniti Pádraicove poskuse, da bi vzpostavil staro prijateljstvo. Gledalec se v tem trenutku že večkrat vpraša, kaj bi storil sam, kaj je prav in kaj narobe, kaj bi bila moralna odločitev v takem primeru. Film drega v misli gledalca in kot tak spada med redke, ki jim to uspeva na visokem nivoju. Zelo podoben, a vseeno drugačen, je Po soncu (Aftersun). Predzgodbe filma ne spoznamo, lahko si jo le zamišljamo iz dejstev, ki so nam ponujene. Tako na malem otoku, kjer se razve vse, živita še Pádraicova sestra Siobhán (Kerry Condon) in Dominic (Barry Keoghan) kot glavni stranski vlogi. Izjemni so vsi, od prvega do zadnjega. Vsak na svoj način, a vsi vrhunski.
Po filmu, ki ga krasijo odlična kinematografija, uporaba glasbe, scenarij in še kaj, je prav čudno reči, da bi bil slab v rokah drugih igralcev in igralk. Ampak je tako. Glavna štirica, ki ji lahko prištejemo še nekaj drugih postranskih vlog, uresniči film.
Duše otoka je gledalčeva kost za glodanje
Brez razkrivanja vsebine je Duše otoka najbolj podrobna alegorija vojne. Pogosto se začne zaradi nečesa popolnoma nesmiselnega, izgube pa so prisotne na obeh straneh. Ko se celotna stvar nekoliko umiri, je še vedno jasno, da se nekatere stvari pač ne morejo vrniti v normalno stanje, ki je vladalo pred začetkom vojne.
Urednik portala Student.si
