O tem, kako smo vsi obsedeni s serijo You, smo pisali že ob izidu prve sezone. Vmes se je Joe iz New Yorka premaknil na sončno obalo Los Angelesa, danes pa že šteje trupla v Londonu. Ponavadi se javnost kolektivno strinja, da je prva sezona serij najboljša, potem se vse »sfiži«. Določene produkcijske hiše uspešne serije vlečejo v nedogled in s tem uničujejo prvotno začrtano zgodbo. Nekatere serije prehitro »skenslajo« in gledalcem zapustijo odprta vprašanja in zlomljena srca. Netflix se ponaša s svojim proračunom, ki navadno omogoča produkcijo navadno prežvečljive zgodbe z vrhunsko kinematografsko kvaliteto. Kaj od tega je serija You?
Kdo je »you« najnovejše sezone?
Februarja smo prejeli polovico četrte sezone in mnogi jo naravnost sovražijo. Prvi šok je bil seveda last tistih, ki so veliki oboževalci Joe-ovih ljubezenskih obsesij. Nova sezona se namreč ne začne s predstavitvijo ženske – boginje, ki bi jo naš protagonist oboževal in zalezoval dokler se ne bi spremenila v njegovo žrtev. V prvem in drugem delu drugoosebno sicer naslavlja Marienne, gorečo simpatijo iz konca tretje sezone, a se od nje že takoj poslovi.
Na tej točki je že vsem kristalno jasno, da je Joe serijski morilec s težko preteklostjo in psihološkimi motnjami. Ne moremo si prikrivati oči in navijati za njegove trubadurske odprave, saj vemo, da se bodo končale krvavo. Njegova ljubezen ni več nekaj, s čimer lahko simpatiziramo, saj je preveč očitno, da bi s tem odkrito in zagnano navijali za morilca.
Tako »you« postane drugi morilec, njegov nasprotnik, izzivač. Sledimo enaki vrsti obsesije, ki smo jo že spoznali v prejšnjih sezonah, a njena centralna oseba je drugačna. Nekateri se nad tem pritožujejo, drugi odločitev pozdravljajo. V vsakem primeru se moramo strinjati, da ljubezenske obsedenosti ne bi mogli gledati v nedogled, saj bi postala dolgočasna in preveč predvidljiva.
Se lahko še vedno poistovetimo s serijskim morilcem?
Morda na tej točki začenjamo spoznavati podobnost v vzorcih, ki si jih mogoče delimo z Joe-om. Ne govorim o puščanju trupel za seboj, ampak o tem, da nam postanejo všečne ideje oseb, ne pa osebe same. Joe vedno postane obseden s podobo, ki sicer temelji na originalni, a ji kot avatarju v igri poveča nivo inteligence, empatije, dobronamernosti in ostalih lastnosti, ki jih nadvse idealizira. Človek, ki mu kar naenkrat toliko pomeni, sploh ni realističen, in ko to spozna, se porušijo njegove predstave.
Tega se zaveda tudi Joe in ravno zato je v tej sezoni več poudarka na metarazmišljanju. Naš najljubši morilec analizira svoj miselni tok, ki ga je že prevečkrat pripeljal do ekstremnega početja v ekstremnih razmerah. Slednje morda sploh niso bile tako ekstremne, če bi jih presojali objektivno: ni mu bilo vsakič treba pustiti trupla za sabo. Toda tokrat si poskuša oprati roke greha – pazi, kakšne vrste odločitev so napačne. Svojim instinktom ne sledi slepo, temveč zavira vlak ilegalnega početja.
Joe Goldberg še vedno prebrisan in bister kot vedno
Ena stvar, ki se ni spremenila skozi sezone je izvrstna narativnost, ki jo serija ponuja. Ne le način prvoosebnega pripovedovanja in široka odprtost protagonistovega notranjega sveta, temveč tudi bogate literarne reference, ki navdušujejo bralne molje.
Tudi tokrat je sezona izjemno strnjena, kar nas vabi v neprekinjeno »binge watchanje«. K temu izjemno pripomore izbira literarnega (in televizijskega) žanra whodunit. Zanj je značilno, da glavni junak išče storilca kriminalnega dejanja, ki je razkrit čisto na koncu. Njegovi karakteristični elementi so skrivnosti, uganke in namigi ter seveda nadpovprečna iznajdljivost in inteligentnost glavnega raziskovalca. Kot sprva Joe tudi pove, gre za žanr, ki velja za ceneno ponavljajočo se literaturo. Kljub temu nekateri štejejo whodunit žanr za kvalitetno literaturo, med drugimi tudi njegova učenka Nadia. Ravno ona mu pomaga pri razreševanju skrivnosti preko svojega poznavanja kanoničnih lastnosti teh romanov. Serija se s tem tudi pokloni veliki avtorici tega žanra Agathi Christie.
Družbena kritika
Element, ki še vedno navdušuje gledalce, je Joe-ova kritika kolektivnih značilnosti družbe. V vsaki sezoni spoznamo neko novo mesto, ki ga prav posebno opiše. V njem prepozna stereotipne osebe, ki jih analizira kot literarne like. Zato se zdi, kot da jih pozna že od prej. Za vsakega človeka predvideva, kako bo v neki situaciji reagiral in glede na to prilagodi svoja dejanja.
Njegova perspektiva pa se razteza še širše. Joe namreč ne opiše zgolj posameznih likov glavne zasedbe, temveč na njihovi osnovi generalizira, kakšno družbo sestavljajo. Kako se oblačijo, kakšen diskurz uporabljajo, kako živijo. Tako ujame dušo vsakega mesta, v katerem živi: Los Angeles kot mesto plehkih bogatašev obsedenih s pretvarjanjem in denimo London kot mesto literarnih navdušencev.
Poleg tega, Joe vedno servira najbolj pikre ali ironične opise situacij. Ima ostro oko za detajle, ki gledalcu predstavlja novo perspektivo gledanja na svet, ki je sam morda nikoli ne bi prakticiral.
So nove osebe iz serije You brca v prazno?
Glavna kritika, ki jo lahko podamo novi sezoni so vsekakor slabo napisane osebe. Tudi v ostalih mestih so se ustvarjalci poigravali z idejo stereotipnih pro- in antagonistov, a na nobeni točki niso pretiravali toliko kot sedaj. Elitna skupina, v kateri se znajde Joe je absolutno smešno nerealistična. Njihovi motivi so očitni in predvidljivi. Poleg tega so v namen satiričnosti bogatašev popolnoma dehumanizirani: nihče ne žaluje za svojimi prijatelji. Niti malce jim ni mar in tega ne poskušajo skrivati.
Ženska, ki ji posvečamo največ pozornosti je v primerjavi z njimi seveda prava herojka – dekle, ki se je rodila z zlato žlico v ustih, a jo izpljune zaradi stanovitnega moralnega kompasa, ki jo žene v garaško a pošteno življenje. V skupini imamo še naivno blondinko Phoebe, prepotentnega razvajenega očkovega sinčka z razsipnimi navadami Adama, njegovo še bolj kaotično verzijo Malcolma, njuno bolj emo verzijo Roalda, nezanimivo neavtentično sestra-brat navezo s Sophie in Simonom, še nekaj omembe nevrednih rožic in za piko na i tipičen pokvarjen rags to riches lik Rhys.
Zaključimo torej lahko, da so ustvarjalci serije prepoznali grožnjo ponavljanja in poskušali skočiti dol iz kanoničnega vlaku ljubezenskih obsesij. Ob tem so protagonistu ponudili klišejsko možnost, »da postane boljši«. Določeni elementi, ki serijo delajo karakteristično in dobro, ostajajo enaki. A ne moremo spregledati dejstva, da je celotna bogati slabi, revni dobri tema razočarljiva in neizvirno izpeljana. Tudi njen dodatek s priokusom Jekyll & Hyde bitke med dobrim in zlem zaenkrat ne obljublja presežka.
Novinar
