Pred mnogimi leti, ali mogoče malo manj, je Vinci Vogue Anžlovar Sloveniji predstavil, kaj lahko stori slovenski film, če pade v prave roke. Babica je takrat romala na jug in vse do danes film velja za enega najboljših slovenskih filmov, mnogim pa je prav ta najljubši – to ustvarjalcem verjetno pomeni mnogo več. In ko se je zdelo, da se filmski svet počasi odtujuje od ideje, da mora imeti vsak film nadaljevanje ali predelavo, je to zadelo tudi Slovenijo. Ne čisto tako, saj gre tu vse bolj počasi, obenem pa hvala komurkoli že, da je šel na jug še dedek. No, verjetno režiserju in scenaristu, ki mu jug še kako ugaja.
Kamor je šla Babica naj gre še Dedek
Dedek gre na jug ni nadaljevanje in ni predelava. Vsaj ni videti tako. Je svoj film in svoja umetnina, ki jo lahko gledamo od daleč in je perfektna, ali pa pobliže pogledamo njene imperfektnosti.
Vlado (Vlado Novak) se ne more povsem sprijazniti z dejstvom, da njegov najboljši prijatelj Boris (Boris Cavazza) umira, zato ga ugrabi iz bolnišnice. Glasbenika se odpravita na jug, da bi poiskala Borisovo dolgo izgubljeno ljubezen Nedo. Kmalu jima optimistično pot (vsaj po Vladovi strani) prekriža romkinja Esma (Zala Đurić), ki je na begu. Skupaj se odpravijo na potovanje, ki jim bo spremenilo življenje ali pa vsaj pogled nanj.
Film se veliko ukvarja s prijateljstvom in ljubeznijo, izgubo, staranjem in minljivostjo. Obenem pa je poln življenja, uživanja in večnosti. Nekaj malega je tudi korupcije znotraj policijskih vrst, romske problematike oziroma svobode, če pogledamo z druge strani, zamujenih priložnosti in doseganja ciljev. Vsakdo bo verjetno našel v filmu tisto sporočilo, namenjeno njemu. Lahko da gre za feel-good film, kot se ga opisuje, lahko pa da gre za občutek, ker nam je bilo odtujenega nekaj veličastnega.
Dedek gre na jug tudi s svojimi težavicami
Dedek gre na jug je preprost film, ki želi biti nekaj več, morda z željo po zabavanju gledalca, pa tega sploh ne bi potreboval. Ko sta v prizoru Vlado Novak in Boris Cavazza se dogajajo čudeži. Dodajmo zraven še prelestno in multi talentirano Zalo Đurić, in film bo že po defoltu kvaliteta na kvaliteti. Izbira prikaza kriminalističnih preiskav, kjer so sicer odlični Jonas Žnidaršič, Primož Pirnat in Dario Varga, ni povsem razumljiva. Tatiča, ki jih upodobita Maruša Majer in Nenad Nešo Tokalić, sta sicer duhovita in zanimiv filmski par, a brez nekega dejanskega vpliva na sporočilo celotne zgodbe. Moč filma se skriva v prizorih, kjer je skupaj »naš« glavni trio. Ko jih ni, jih pogrešamo in take like lahko naredijo le dobri filmski ustvarjalci in igralci.
Vse je po svoje povsem zadovoljivo, a bi si najbolje predstavljali tisto mizo sladic, ki je bila v Spielbergovem Jurskem parku. Saj ne veš, kaj točno bi zagrabil in požrl. Izbereš si nekaj, kar ti pade v oči in uživaš v tem. Tako bo nekomu veliko bolj všeč prizor s kriminalisti ali lopovi, morda celo streljaški obračun, kjer je prav odličen Goran Navojec. Nekomu, tako kot meni, bodo všeč iskreni pogovori in malo dogajanja. To je film in pika.
Še ena kaplja v valu slovenskega kakovostnega filma
Dedek gre na jug je romsko življenje. Svoboden, briga ga za vse in v vsem najde nekaj čudovitega. Ali bo nanj tako gledal tudi gledalec pa ni povsem nujno. Nikakor pa ne more mimo tega, da je Vinci Vogue Anžlovar ustvaril kvaliteten film, ki se lahko primerja z »njegovo« babico in le še doda valu kakovostnega slovenskega filma v zadnjih letih. Če se kdaj odloči za nadaljevanje družinskih članov, ki so odšli na jug, me štejte zraven. V najboljših trenutkih nekaj najboljšega, kar lahko ponudi slovenski film.
Urednik portala Student.si
