Ice on Fire so punk rock zasedba iz Novega mesta. V zdajšnji postavitvi so od leta 2018 izvedli že kar nekaj dobro obiskanih in vročih koncertov. Znani so po norenju na odru, muzikalni virtuoznosti in karizmatičnem vokalu pevca Amadeja Papeža, ki v tandemu s kitaristom Johnnyjem Janežičem pišeta pesmi o krhki človeški naravi, ljubezni, strasti, veri v boljšo prihodnost v kombinaciji njunega doživljanja sveta. Z vseh strani naenkrat prostor napolnijo zvoki basa izpod prstov Nejca Godca, gonilo lokomotive pa je bobnar Alex Zorko, ki poskrbi, da med njihovimi koncerti nihče ne more pasti iz ritma.
Z novim albumom Pleši, ki ga bodo 5. maja predstavili v Orto baru, bodo pokazali, česa je človek sposoben, kadar združi željo, voljo in trdo delo. Nedavno pa so v bendovski življenjepis dodali še en velik mejnik, in sicer nominacijo na vsebalkanskem glasbenem natečaju MAC Awards.
Pred kratkim ste bili nominirani na tekmovanju MAC Awards 2023 in zasedli odlično 3. mesto v rock kategoriji. Iz objav na socialnih omrežjih smo lahko spremljali vaše gostovanje v Beogradu. Povejte kaj o svoji izkušnji.
Amadej: Naenkrat nam je neka prijateljica povedala: »Ej, vi ste nominirani na enem največjem balkanskem tekmovanju.« To je dokaj novo tekmovanje, mislim, da so začeli leta 2019. Imajo dva večera zabave, sodelujejo pa glasbeniki s celega Balkana v več kot 20 glasbenih zvrsteh. Naš komad Po tankem ledu je bil nominiran za »rock numera«, torej najboljšo rock pesem. Najprej je bilo v kategoriji 26 umetnikov od Brkovi do Hladno pivo, Prljavo kazalište, Leteči odred, torej od zelo priznanih do nas »pokovcev«. Od Slovencev so bili še Joker out, itak logično, pa še Fat butlers. Nominirance so izbrali s pomočjo svojih skavtov, ki so iskali po radijskih poslušanjih in ogledih … Ko smo bili nominirani smo se prvo vprašali: »Amadej, s kom si spal?« (smeh) Seveda smo zagrabili to tekmovanje. V prvem krogu smo bili drugi na glasovanju, na koncu pa tretji.
Je pa zelo marketinško naravnano. Se pravi kliki in YouTube ogledi, da se oni pač marketinško širijo. Na koncu nam se je uspelo uvrstiti v top 10 in tako smo bili povabljeni tudi v Beograd kot gostje.
Dali so nam pravo izkušnjo z vsem pompom. Prišli smo v Beograd, v ogromen hotel Crown Plaza, kjer so nam takoj dali šampanjec, medtem ko smo bili mi seveda tako nervozni, da se na začetku nismo znali niti pogovarjat med sabo (smeh). Posedli so nas v Tesle in peljali v areno, tam pa rdeča preproga, vrsta novinarjev in oboževalci, ki vpijejo in ploskajo in fotkajo. Nas niso zares potegnili zraven, ker še nismo tako veliki, ampak nekaj pa so nas le vprašali. Nato smo prišli v notranjost dvorane, kjer je bil na eni strani oder za izvajalce, na drugi strani pa tak »greenroom« kot na Emi, kjer smo sedeli, ko so se delile nagrade. Skupaj z Ines Erbus, Davidom Amaro, Joker outi, Lift …
Johnny: Fajn je, ko spoznaš vse te umetnike in ugotoviš, da so tudi oni samo ljudje. Lahko se normalno pogovarjaš z njimi, vsi smo bili kolegi.
Nejc: Nobenega občutka elitizma ni bilo. Vsi prijatelji, artisti na istem nivoju. Mogoče je bil tudi kakšen nadut, ampak sicer pa ne. Če greš na koncert, si ti poslušalec pa je on tam, zdaj smo bili pa vsi na istem nivoju.
Kako gledate na tak način nominacij in tekmovanja? Da je tako marketinško naravnan in da se morate umetniki boriti za všečke ter oglede na družbenih omrežjih?
Johnny: Nam je to najbolj nevšečno delo. Vsaj meni. Ne vem, ne maram težiti ljudem. Ampak njih pa čisto razumem. Če bi bil jaz organizator, bi naredil enako. Zdaj ne rabijo delat reklame, ker jo mi namesto njih.
Nejc: To je ravno »catch«, ker tega ne mara nihče delat. Drago je. Če pa narediš tekmovanje, sodelujoči delajo reklamo zase in zate.
Amadej: Za nas je bila to bitka Davida proti Goljatu. Bili smo Ice on Fire s 1400 sledilci proti prvemu in drugemu bendu, ki sta imela dvajset, trideset tisoč sledilcev na Instagramu. Mi smo »težili« prijateljem, naj povedo prijateljem in tako naprej, oni so pa tri dni prej objavili story in dobili dvajset tisoč glasov. Po drugi strani pa je fora, da so vsi, ki so šli glasovat za Joker out, videli, da je na drugem mestu Ice on Fire in če bi to zbirala neka komisija, ljudje tega ne bi videli. Tako da je tudi za nas to kar velika promocija.
Nejc: Ja. In ko smo prišli nazaj, smo že naslednje jutro imeli intervju na Planet TV. Tudi prispevek je bil, kjer smo pokazani in omenjeni.
Ste tudi nekako zasloveli po Balkanu?
Johnny: Ja, definitivno. Vidim našo statistiko ogledov/streamov posnetkov in najbolj priljubljeni trije kraji so Ljubljana, Novo mesto in Beograd.
Bi si želeli še več uspeha v tujini?
Johnny: Mene je včasih skrbelo, da bodo mislili: »kaj zdaj nek Slovenec tukaj, saj niti govori ne po naše«, ampak smo skozi pogovore z drugimi ustvarjalci ugotovili, da to ni nič takega. Pač lahko gremo igrat po Balkanu, saj smo na nekem nivoju. Tudi oni pridejo k nam pa govorijo po svoje.
Amadej: Ja res. Kdaj si sploh nazadnje na koncertu razumel besedilo? (smeh)
Kakšna se vam pa zdi slovenska glasbena scena?
Nejc: Zdaj po koroni se je zelo odprla. Pred tem so bili pač Siddharta, Hamo & tribute to love, Big foot mama. Zdaj pa vidimo nove Joker out, MRFY, Alo!Stari … Začelo se je odpirat in zgodi se, da ko pride dan špila pa ne veš, če bo sploh kdo prišel, da jih je vedno kar nekaj. Pred tem si včasih igral tudi samo za 5 ljudi. Zadnjič smo igrali v Vnanjih Goricah, in je bilo polno.
Johnny: Zdi se mi, da so bendi bolj profesionalno pristopili k stvari. Čisto drug attitude je. Da dejansko vedo, kaj narediti, da te ljudje zaznajo. Vidimo bende kot sta MRFY in Joker Out, ki jim je uspelo zelo na hitro. Medtem pa so tu Lumberjack, ki so pametno delali karierne korake in od njih smo se tudi mi učili.
Nejc: Ključno je, da imaš ekipo. Ljudi za sabo, ki ti pomagajo, ne moreš sam. Ljudi, ki verjamejo. Rabiš človeka, ki te obleče, nališpa, uredi video, producenta …
Amadej: Predvsem pa je nujna volja. Včasih mi kdo jamra, da mu ne uspe v glasbi. In ga vprašam: »A si šel 160 %? Koliko komadov si napisal v zadnjem letu? Štiri? Zakaj ne 14?« Jokerji imajo album, kjer so himne, vržejo te na rit. MRFY imajo recimo song Prjatučki, Koala Voice Ker tu je vse tako lepo, Alo!Stari Rad bi spizdu nekam stran. Vsak od teh ima vsaj en res izjemen song. Ti bendi so črno na belem pokazali, da se v Sloveniji da imeti bend, ki redno igra, ampak je treba pljunit v roke. Ne pa, da delaš dve uri na teden za bend. Veliko glasbenikov bi se samo pogovarjalo, ko je treba stvar izvest pa nič več. Verjamem, da se da, saj se vidi, kako ljudje potrebujejo koncerte.
Johnny: Moraš pa jim tudi nekaj ponuditi, da pridejo. Včasih prideš kam pa je po tleh polito pivo, vse se lepi, tonski mojster je slab, luči so slabe … kaj boš pa delal tam. Če greš pa v Kino Šiška ali Ortobar, je pa vse na nivoju in super.
Kje bi vi najraje igrali?
Amadej: Kino Šiška, če bi odstranili tiste stopnice.
Nejc: Štuk.
Johnny: Če ne drugače pa vsaj Stožice.
Alex: Na Košenicah. (smeh)
Vidim, da ste bolj za velike odre. Tem večje tem boljše, mar ne?
Alex: Zunaj si bolj sproščen pa ni drena.
Amadej: Čisto drugače moraš pristopit k njim. Notri je neka intima, si na varnem. Na velikih si pa svoboden. Sicer moraš biti že kar atlet, ampak za naše koncerte je to super, saj se vidi, da smo kaotični na odru in to je tudi nekako naš žig. Ljudje vedo, da je na naših špilih crazy.
Johnny: Pa lahko se z basistom loviš po odru. (smeh)
Pojete v slovenščini. Ste kdaj razmišljali o drugih jezikih za tuje trge? Angleščina ali morda hrvaško, srbsko?
Amadej: Slovenščina nam preprosto paše.
Alex: Nekaj smo se igrali po angleško, potem pa smo spoznali Mateja Pečaverja in potem smo šli samo še slovensko (smeh).
Amadej: Je prišel na vaje in »Ne, ne. To pa ne bo šlo fantje.« Slovani imamo pač čudno izgovorjavo in to lahko vzamemo za svoje kot recimo Dubioza Kolektiv ali pa pevca pošlješ za eno leto v Anglijo. Pri nas imajo mogoče le Elvis Jackson pa Happy Ol’ McWeasel dobro izgovorjavo. Pa še pri McWeasel ni tako pomembno, ker igrajo folk punk. Po drugi strani pa smo želeli narediti en slovenski album, ki ga lahko daš tudi nekomu iz Amerike pa bo rekel, da je dobro. In zdaj mislimo, da smo ga. Mogoče pa kdaj spoznamo kakšne tujce pa naredimo eno izmenjavo ali skupni komad v drugem jeziku. Bomo videli.
Kako pišete novo glasbo?
Johnny: Različno. Včasih delamo en komad pa pride neka ideja od prej, ki nam takrat ni bila všeč. Tako je osnovni riff pri Pleši bridge enega prejšnjega komada. Nekatere pesmi se delajo leta in leta, da nastane nekaj, kar nam je všeč. Tudi na albumu bo kar nekaj takih.
Alex: In prideš na vaje in ne veš katero verzijo komada bomo igrali danes, ker jih je že 5. (smeh)
Johnny: Včasih prideš do točke, ko se ti zdi, da komad več nima upanja, potem pa se nekaj zgodi, dobiš idejo in dokončaš celo pesem. Besedila piševa midva z Amadejem nekje 50-50. Včasih se zgodi, da komad nima druge kitice in jo napiše drugi. Recimo Odprto je tak, da je začetek čisti Amadej, drugi del pa sem napisal jaz. Recimo Na moje rame, pa je ravno obratno. Včasih napišem kakšen demo in je že to to in potem se samo še popravi pa naredi do konca. Tudi Alexu in Godcu dajemo ful svobode.
Alex in Nejc: Midva jim bolj dajeva pike na i. Ali pa predlagava kakšno idejo, da rešimo pesem.
Vaše pesmi govorijo večinoma o ljubezni, strasti, izgubah ljubljenih. Na drugi strani pa imamo bolj motivacijske viže stila »Don’t stop believing«. Človek bi rekel, da so te tematike že čisto izčrpane, ali sem kaj spregledal?
Amadej: V naših pesmih se gre bolj za naravo človeka. Ta album, ki bo izšel, vsebuje ogromno tematik, predvsem pa naše doživljanje sveta, nas kot posameznikov in celotne družbe v obdobju zadnjih 2-3 let. Delaš, delaš, plezaš in potem si za eno sekundo totalen kreten ter tako s svojo destruktivno naravo vse uničiš. In če se nič ne naučiš iz tega, boš napako ponovil. In tu je destruktivna narava posameznika in družbe. Ne znamo biti srečni, dokler nimamo dveh let kovida. (smeh) Ta destruktivna narava je recimo tematika pesmi Po tankem ledu.
Johnny: Edino pesem Zadnji ples je res čisto ljubezenska pesem. Prva, ki sem jo napisal po desetih letih.
Amadej: Komad Pleši je tudi nekaj posebnega. Izhaja iz neke, lahko bi rekli osnovne ljubezni, ampak ljubezen je zelo močno čustvo in ko pišem o neki temi, prvo potrebujem nek močan dogodek ali čustven dražljaj. Ne morem pisat recimo o tem, da mi ne deluje telefon (ravno tu mu je res zmrznil telefon). In čeprav je Pleši navdihnjen iz ljubezni do ženske, se potem sporočilo obrne v to, da kjerkoli, kadarkoli si, pleši, živi življenje. Kjerkoli si, karkoli delaš, imej željo, trudi se, »guraj«, tako boš enkrat srečen.
Opazil sem tudi, da veliko uporabljate besedo »pleši«. Poleg naslovne pesmi albuma je tu še Zadnji ples in več pojavitev v drugih pesmih.
Amadej: To si dobro opazil. Res je. Sam plešem že od malega. Vedno mi je bil ples zelo pozitivna stvar. Ali plešeš s prijatelji ali sam, pač vidiš, kako te sprošča. Ples nas sprošča in veseli.
Nejc: Čeprav za Zadnji ples to ne drži, ker je po resničnih dogodkih. Je bolj balada ali pa kar break-up song.
Kaj nas še čaka na novem albumu?
Amadej: Nov sound, tematsko pa vse od ljubezni do dojemanja sveta, prepleteno s prijateljstvom in ljudmi na naši poti. Veliko tega, kako mi kot bend preživljamo vse skupaj, covid, vojno, draginjo … Živimo v »fucked up world, but we can still dance in it.« To je tudi moto albuma. Obstaja en komad, ki je recimo par od videospota Pleši. Neka druga plat medalje. Potem je pesem Milijone slik, ki govori o paničnem napadu, ki sem ga doživel v obdobju covida v študentski sobi.
Imel sem obdobje, ko sem se spraševal, kaj je smisel. Zakaj sem tu, zakaj študiram, zakaj me skrbi glede službe. Tako ali tako večina ljudi naredi šolo, se zaljubi, vzame kredit in pade v sistem. In tako so mi možgani razbijali tri dni zapored in sem doživljal napade panike, hodil po sobi in predvsem »dihal«. Potem imaš pa komad Samo za en dan, kjer sem sanjal, da sem kot kralj sveta naredil največjo zabavo, na katero so bili povabljeni čisto vsi. (smeh) Veliko tematik je v tem albumu in niso vse ljubezenske.
Johnny: Ja. Recimo Vse razbijem je včeraj prišel ven. Govori o iskanju nekega raja, ampak dokler ti ne boš sam zase samozadosten, ne boš našel tega. Vse razbijem, iščeš, iščeš pa ne najdeš.
Torej je prostora tudi za družbeno kritiko?
Johnny: Bolj je kritika posameznika.
Amadej: 50 let nazaj se je dalo kritizirati sistem in se je zgodila revolucija. Če to počneš danes, samo izpadeš jezen človek. No, ampak to je samo moje umetniško mnenje. Če pa vse to zapakiraš v poezijo se lahko zgodi, da nekdo, ki je dovzeten do tega, najde in razume tvoje sporočilo. Najprej bo mogoče poslušal tri ljubezenske pesmi, pri četrti pa se ga bo tisti stavek prijel, se dotaknil srca.
V enem izmed vaših prejšnjih intervjujev sem prebral, da vam album pomeni konec neke zgodbe. Kaj počnete zdaj? Že pripravljate nov material, ali si boste vzeli malo oddiha in le koncertirali?
Johnny: Nimamo še toliko izkušenj, da bi vedeli, kaj je najbolje. Po eni strani je dobro biti ves čas v tem. Ko smo se junija zavedli, da moramo napisat 20 novih pesmi za album smo res trdo delali in nekako uspešno padli v to filozofijo čistega fokusa, kjer so ideje prihajale kar same od sebe.
Amadej: Ja. Proces tega albuma je bilo kar posebno obdobje. Predprodukcija, ko smo spoznali Mateja Pečaverja in imeli še napovedane koncerte. Takrat je bilo igranje in pisanje glasbe, ampak to lahko delaš postopoma. Jeseni smo bili v studiu, snemali. Potem je prišlo obdobje, ko smo morali vse to zapakirat, sproducirat, urediti stvari na založbi, posneti videospote … Zdaj smo v drugem delu. Trenutno že od decembra nismo imeli vaj, ker se ukvarjamo s promocijo. S februarjem se začnejo priprave na predstavitev albuma in nabiranje koncertov. In po tem bomo spet imeli malo bolj umirjeno obdobje.
Nejc: Ampak to, da nismo vadili, ne pomeni, da se nismo srečevali.
Alex: Še več smo se.
Nejc: Treba je bilo urediti druge stvari. Ta mesec je bila na vrsti promocija.
Johnny: Pa snemanje in editing.
Godec: Dobili smo se pri nekom doma, prinesli svoje računalnike in skupaj urejali posnetke in slike, naredili neko filtracijo vsega uporabnega, izrezali ven 10, 15 sekundne videe, ki bodo potem za objavljanje na družbenih omrežjih. Zdaj je vse pripravljeno, da se dejansko samo še objavlja. Tako skupaj je veliko lažje, kot če bi se en sam spravil.
Amadej: 90 % bendom je to odpor delat. Nam je lažje, ker to delamo vsi skupaj in sodelujemo. Pa nekdo potegne telefon iz žepa in ima nekdo take ideje, drug druge … In smo se že zelo sprostili pred kamero. Nejc recimo se je pred enim letom kar skril, ko sem jaz začel kaj snemat.
Nejc: Umaknil sem se kameri, namesto da bi šel vanjo. Zdaj pa še jaz skačem okoli s kamero. (smeh)
Amadej: Ne skrbi nas več toliko, kako kaj izpade. Plus z novo tehnologijo je veliko lažje.
Podpisano imate pogodbo z Nika records. Koliko vam založba pomaga pri vsem tem?
Amadej: Najprej, oni nas sploh niso želeli. Pisali smo jim že preden smo izdali Odprto pa so rekli, da jim naša starejša glasba ni všeč. Potem smo pa izdali Odprto in šeenkrat pisali, da smo mi bend, ki ga oni hočejo. Pristali so pod pogojem, da jim ni treba financirat albuma Pleši, ki je izdan pod njimi. Od njih pa sedaj dobimo pomoč v glasbeni industriji, urejajo nam PR, izdaje, papirje, SAZAS in nalaganja na splet itd. Mislim, da smo jim z rezultati v enem letu pokazali, da smo zelo resen bend. »You don’t take no for an answer« in pokažeš ljudem, da hočeš delat. In zdaj vidijo, da se jim finančno splača in bodo naprej pomagali.
Zadnje misli?
Amadej: Naj ljudje pridejo 5. maja v Orto bar na predstavitev albuma. Naj nam sledijo na socialnih omrežjih, spletnih glasbenih platformah. Tam pride vsak drug petek ven nov komad ter še dva nova spota. Tako da, kdor še nima karte, naj da možnost punk rock bendu Ice on Fire iz Novega mesta in pride na predstavitev plate. Igramo v veliki dvorani, kart pa je samo še pol.
Novinar
