Titanik, eden največjih in najbolj pomembnih filmov našega časa. Film Jamesa Camerona, v katerem med drugim blestita Kate Winslet in Leonardo DiCaprio, je prejel rekordnih 11 oskarjev in v blagajno pospravil več kot 2 milijardi ameriških dolarjev. Kaj ima to opraviti z nacistično Nemčijo? Z izjemo naslova in delčkov zgodbe praktično nič, zato tudi romanca med Rose in Jackom ni pomembno. Bi lahko dva preživela na vratih? Ni pomembno. Tokrat je v ospredju največja produkcija nemškega propagandnega stroja. Kako je potekalo snemanje filma, ki so ga zabeležila obešanja, neprestane prekinitve, cianid, potopi ladje in vojna sama.
Titanik: Nemška propaganda in britanska anti-propaganda
Joseph Goebbels, eden najbližjih in najbolj predanih sodelavcev Adolfa Hitlerja. Vladni minister za propagando v času nacistične Nemčije od leta 1933 do 1945. Moči propagande se zaveda vsak, še posebej močna je bila v času druge svetovne vojne na območju »lebensrauma«. Z željo po prikazovanju nemške nadvlade nad svetom, je marca 1942 propagandno ministrstvo odobrilo scenarij za nemški film Titanik. Kako je nastajal eden največjih filmov nacistične Nemčije in zakaj je hitro potonil v pozabo?
Še pred zgodbo o produkciji, snemanju in prekinitvi filma iz leta 1943, moramo skočiti še dodatnih trideset let v preteklost. Če smo bolj natančni, moramo skočiti v leto 1912, v četrti teden po potopitvi prave ladje RMS Titanik. Takrat je bil izdan črno-beli nemi film v nemškem jeziku z naslovom In Nacht und Eis (V noči in ledu, op. p.). Trajal je 35 minut, režiral pa ga je romunski baletni režiser Mime Misu. Vse do leta 1998 je film veljal za izgubljenega, a je skoraj istočasno s Cameronovo obuditvijo zgodbe, priplaval na površje. Kadarkoli si ga lahko ogledaš na YouTubu.
Nemški propagandni stroj je bil poznan po svojih filmih. Želeli so biti najboljši v vsem, tudi v premikajočih slikicah. Tako je bil, kot že rečeno, marca 1942, po nekaj mesecih pisanja, odobren scenarij za film o katastrofi sredi Atlantika, ki se je zgodila 15. aprila 1912. Film bi tako nastal le štirinajst let po britanskem filmu Atlantik, ki se je poslužil nemško govoreče produkcije. Ne tu in ne tam, nacistični Titanik je bil v tistem trenutku najdražja nemška filmska produkcija s približno 4 milijoni ameriških dolarjev (z inflacijo bi bil ta znesek lahko tudi preko 70 milijonov ameriških dolarjev). Podpis Josepha Goebbelsa je pomenil, da se lahko snemanje začne. Zgodbo je na novo spisal Walter Zerlett-Olfenius, ki ji je dodal nekaj »klasičnih« nemških likov.
Najdražji film nemške nacistične propagande
Prizori notranjosti so bili posneti v Berlinu, znotraj studiev Johannisthal pod taktirko produkcije Tobis Film. Za zunanje prizore pa so Nemci uporabili okupirano poljsko pristanišče Gdynia (takrat so ga preimenovali v Gotenhafen), ki je gledalo v Baltsko morje. Ladja, ki so jo uporabili za snemanje in reinkarnacijo Titanika, pa je bila SS Cap Arcona, katere zgodba si zasluži svoj lastni film.
Za snemanje je bil zadolžen režiser Herbert Selpin, ki ga je izbral sam Joseph Goebbels. Snemanje je potekalo v nemogočih razmerah, sredi nenehnega bombardiranja v Baltskem morju in nenehnimi pritiski vodilnih oseb produkcije. Samozavest vpletenih je bila na vrhuncu in hkrati načeta do te mere, da snemanje ni bilo več mogoče. Že po nekaj tednih je bilo snemanje neznosno, a ne zaradi nemogočih razmer ali vojne. Po tem, ko je režiser Selpin zahteval več sredstev in večjo podporo nemške mornarice ter to s strani Goebbelsa tudi dobil, je sledila kritika. Da je proračun v le nekaj dneh odletel med zvezde ni bilo hudo. Pri snemanju so morali biti prisotni nemški vojaki in predvsem mornarji, ki so bili hkrati tudi svetovalci pri snemanju in statisti. Žal so bili veliko bolj zaposleni z nadlegovanjem žensk in popivanjem ter posledičnim razgrajanjem, kot pa s svojim pravim delom.
Smrt režiserja naj bi bila samomor
Ko je režiser okaral početje nemških marincev, ga je zatožil njegov dobri prijatelj in scenarist filma Zerlett-Olfenius. Z zadnjim dnem julija 1942 je sledil pogovor z Goebbelsom, a režiser svojih obtožb ni želel umakniti. Še isti trenutek je bil aretiran, dan kasneje pa je bil najden obešen v svoji zaporniški celici. Kar je bilo potrjeno za samomor, verjetno ni bila resnica. Hitro so se pojavile govorice, da je Goebbels rajši žrtvoval režiserja, kot pa da bi se vpletel v prepir z Gestapom. Selpinovi ženi je poslal jedrnato pismo o tem, da je postala vdova in skušal na vse načine utišati govorice. Ko se je na govorice odzvala nemška filmska produkcija, jim je Goebbels odgovoril, da bo vsak, ki bo kritiziral dejanje scenarista, odgovarjal direktno njemu. Ime Herbet Selpin se ni smelo več uporabljati na filmskem prizorišču, drugače je slednjega pričakala enaka usoda.
Nemški nacistični Titanik je obstal nedokončan, a ne za dolgo. Dokončal ga je Werner Klingler, ki pa mu zasluge dolgo niso bile pripisane. Zdaj je verjetno čas, da preverimo, kaj vse so Nemci spremenili pri zgodbi o Titaniku.
Zgodba nacističnega Titanika s klenimi Nemci
Prav toliko kot je bil film ustvarjen z namenom povzdvigovanja nemške moči, je imel močan ton poniževanja Britancev. Zgodba o največji ladijski katastrofi je bila v nemških očeh namenjena prav temu. Film se prične z besedami predsednika ladijskega podjetja White Star Line J. Bruca Ismaya, ki delničarjem obljubi, da bo na plovbi Titanika razkril, kako se bodo zoperstavili padanju vrednosti. Samo on ve, da lahko Titanik podre hitrostni rekord potniške ladje, in to bodo uporabili pri manipulaciji delniškega trga s predčasno in cenejšo prodajo delnic ter kasnejšim razkritjem rekorda.
Ko se Titanik aprila 1912 odpravi na plovbo, prvi častnik Petersen (edini Nemec v posadki ladje) opozori na hitrost ladje. Ismay se odloči, da temu ne bo tako in šibki kapitan Smith podleže njegovim besedam. Nadaljevanje poznamo, saj ladja tudi tokrat trči v ledeno goro in se prične potapljati. Vsi potniki in člani posadke se obnašajo brezglavo, razen nemškega častnika in peščice nemških potnikov, med katerimi je tudi ruska aristokratka Sigrid Olinksy. Kapitan Smith potone z ladjo, krivdo za katastrofo pa Ismay zvali prav nanj, četudi Nemec Petersen obtoži njega. Film se zaključi z nemškimi besedami, da je za smrt 1500 potnikov kriva britanska sla po zaslužku.
»Der Tod von 1500 Menschen blieb ungesühnt, eine ewige Anklage gegen Englands Gewinnsucht.«
Filma v Nemčiji niso predvajali, saj bi demoraliziral narod
Premiera filma je bila napovedana za leto 1943, a je bil kino noč prej bombardiran s strani britanske vojske. V novembru 1943 je film doživel uspešno premiero v Parizu, nato pa nadaljeval pot po drugih okupiranih prestolnicah Evrope (Praga). Joseph Goebbels je predvajanje filma v Nemčiji ustavil, saj je bil mnenja, da bo zgodba o potopitvi ladje demoralizirala narod. Prav tako se nacistični vodje niso strinjali s tem, da izmišljeni junak Petersen odkrito kritizira svoje nadrejene. To je bilo nasproti s Fuhrerprinzipom, ki je zahteval večno upoštevanje nadrejenih.
Takrat največja produkcija nemškega propagandnega filma je odšla v pozabo. Z letom 1949 je film izšel močno cenzuriran, tako po državah Evrope, kot v Zahodni Nemčiji. Leta 1992 je izšel na video kaseti, leta 2005 na DVD in 2017 na Blu-ray. Izven Združenih držav Amerike originalna različica ni bila dostopna vse do leta 2019, ko je Nemčija film izdala v Blu-ray kvaliteti.
Nemški Titanik ali SS Cap Arcona
Za konec je vredno omeniti še ladjo, ki je v filmu uprizorila Titanik – SS Cap Arcona. Potem, ko je svojo prvo pot vpisala leta 1927, je bila svojčas največja in najhitrejša ladja na svetu. V tem in podobi sami, je zelo podobna Titaniku. Zaradi tega so jo uporabili med snemanjem filma, kjer je ostala večna. A kar se je zgodilo po filmu je tisto, kar je zanimivo.
Konec januarja 1945 so jo uporabili za Operacijo Hannibal, kjer je skoraj 26 tisoč nemških vojakov evakuirala iz vzhodne Prusije na vzhod Nemčije. V tistih dneh so z več deset tisoč potniki potonile že Wilhelm Gustloff in GRT General von Steuben. Ladja je bila utrujena, zato je bila poslana nazaj v Hamburg, kjer so ji diagnosticirali obrabo rotorjev. To je pomenilo, da je z dolgimi plovbami zaključila. Kmalu je postala ploveče koncentracijsko taborišče, saj so jo Nemci skupaj s peščico drugih uporabili za prevoz nemških vojakov in zapornikov (ti so bili uporabljeni kot zaščita pred napadi) v in iz taborišč Neuengamme. Začetek maja 1945 je bila ladja odkrita v zalivu Lübeck s strani britanskih letal Typhoon.
Le tri dni po Hitlerjevem samomoru in dan pred predajo nemških enot je ob potopitvi ladje umrlo več kot pet tisoč ljudi. Njihova trupla so odkrivali vse tja do konca sedemdesetih let.
S tem se zaključi zgodba o nacističnem filmu Titanik iz leta 1943.
Urednik portala Student.si
