Astronomi so zabeležili spektakularno trčenje med najmanj tremi jatami galaksij, ki še vedno poteka. Podatki Nasinega rentgenskega observatorija Chandra, sonde XMM-Newton (Evropske vesoljske agencije) in trojice radijskih teleskopov pomagajo astronomom razjasniti, kaj se dogaja v tem prepletu. Takšna trčenja in združevanja so glavni način, kako lahko jate galaksij zrastejo v velikanske kozmične zgradbe, ki jih vidimo danes. Te delujejo tudi kot največji pospeševalniki delcev v vesolju.
Jata galaksij, ki jo je zaznala NASA
Velikanska jata galaksij, ki je nastala ob tem trku, je Abell 2256, ki je od Zemlje oddaljena 780 milijonov svetlobnih let. Ta sestavljena slika Abell 2256 združuje rentgenske žarke iz Chandre in XMM v modri barvi z radijskimi podatki, zbranimi z orjaškim metrovalovnim radijskim teleskopom (GMRT), nizkofrekvenčnim detektorjem (LOFAR) in zelo velikim detektorjem Karl G. Jansky (VLA) v rdeči barvi, ter optične in infrardeče podatke iz Pan-STARR v beli in bledo rumeni barvi.
Astronomi, ki proučujejo ta objekt, poskušajo ugotoviti, kaj je pripeljalo do te nenavadne strukture. Vsak teleskop pripoveduje svoj del zgodbe. Galaktične kopice so eni največjih objektov v vesolju, ki vsebujejo na stotine ali celo tisoče posameznih galaksij. Poleg tega vsebujejo ogromne zaloge pregretega plina s temperaturo več milijonov stopinj Celzija. Ta vroč plin lahko vidijo le rentgenski teleskopi, kot sta Chandra in XMM. Označena različica slike prikazuje plin iz dveh galaktičnih kopic, tretja pa je preveč zmešana, da bi jo lahko ločili od drugih.
Radijsko oddajanje posledica zapletenega sklopa virov
Radijsko oddajanje v tem sistemu je posledica še bolj zapletenega sklopa virov. Prvi so same galaksije, v katerih radijski signal ustvarjajo delci, ki se v curkih izstreljujejo iz supermasivnih črnih lukenj v njihovih središčih. Ti curki streljajo v vesolje v ravnih in ozkih črtah (na sliki z opombami sta označeni kot C in I, če uporabimo astronomski sistem poimenovanja) ali pa se upočasnijo, ko curki reagirajo s plinom, v katerega se zaletavajo, in ustvarjajo zapletene oblike in filamente (A, B in F). Vir F vsebuje tri vire, vse pa je ustvarila črna luknja v galaksiji, ki je poravnana z najbolj levim virom te trojice.
Radijski valovi prihajajo tudi iz ogromnih filamentarnih struktur (označenih kot relic), ki se večinoma nahajajo severno od galaksij, ki oddajajo radijske valove, in so verjetno nastale ob trčenju, ko so nastali udarni valovi in pospešili delce v plinu na razdalji več kot dveh milijonov svetlobnih let. Članek z analizo te strukture je Kamlesh Rajpurohit z Univerze v Bologni v Italiji objavil v začetku leta.
Nazadnje je v bližini središča trka še avreola radijskega oddajanja. Ker se ta avreola prekriva z rentgenskim sevanjem in je šibkejša od filamentarne strukture in galaksij, je bila izdelana še ena radijska slika, ki poudarja šibko radijsko sevanje.
Novinar
