Po soncu je eden tistih filmov, ki je lahko mojstrovina ali pa recept, da hitro zaspiš. Ne glede na to, kaj bo pomenil določenemu gledalcu, je ustvarjen s precizno natančnostjo pri vsaki podrobnosti. Režiserski prvenec Charlotte Wells je film, ki ga bo skoraj nemogoče opisati, saj gre za melanholičen prikaz spominov in razmerja med hčerko in očetom.
Po soncu je film, ki bi ga težko opisali
Dejstva so včasih jasna in direktna. Tako se zna zgoditi, da film marsikomu ne bo všeč. Zakaj? Gre za zelo počasen, skoraj dve uri trajajoč film, v katerem se ne zgodi skoraj nič. Ampak samo na prvi pogled. Pri drugem ogledu ali pa že prvem, zelo podrobnem, vidimo marsikaj, kar se nas lahko dotakne v najbolj globokih točkah srca in duše. In prav duša je lepa primerjava s tem filmom, saj je težko opisati, kaj točno je, samo vemo, da nam pomeni veliko.
Paul Mescal, ki je bil izjemen v seriji Normalni ljudje (Normal People, 2020), je mladi oče enajstletni Sophie (Frankie Corio). Dogajanje filma je postavljeno na začetek stoletja, v turško letovišče, kjer preživljata svoje počitnice. In filmu je treba pokloniti stoječi aplavz, saj tako neopazno ustvari dve zelo pomembni reči. Prva je ena najbolj naravnih kemij glavnih igralcev, kar jih je videlo filmsko platno. Mescal in Corio oddajata ogromno družinske energije, ki pluje na meji med razmerjem očeta in hčere ter sestre in brata – slednja zaradi majhne razlike v letih. Počasno ustvarjanje ljubezni med likoma je tesno povezano z drugo rečjo, ki jo film ustvari. Skoraj nevidna napetost, da se bo zgodilo nekaj slabega. Vseskozi lahko gledalec gleda in si misli: »Aha, tu bo nekaj narobe.« Hitro se izkaže, da je istočasno narobe že od začetka in hkrati ni narobe prav nič.
Film vidimo skozi oči enajstletne Sophie in njene spomine ter skozi kamero, ki zajema njune skupne spomine. Režiserka Charlotte Wells preko izjemne igre Paula Mescala in otroške energije Frankie Coro ustvari vez z gledalcem, ki se šele na zaključni točki filma zave, koliko mu lika pomenita. Šele v reprizi dogodkov filma bo marsikomu jasno, kaj točno je vse pomenilo in zakaj je postavljeno v film in zakaj v tisti trenutek filma. Tu se še posebej izkaže glasbena podlaga filma, zaradi katere ni več možno po starem gledati na pesmi Losing my Religion in predvsem Under Pressure. Enako je z barvno paleto, ampak to so »posredni« pomočniki, o katerih lahko pišemo hvalnice in hvalospeve. Vsak prizor ima več pomenov, vsak kader pove svojo zgodbo in vse je videti premišljeno do zadnje sekunde. Ker je Po soncu pač nenormalno dober film.
Po soncu je lahko mojstrovina ali pa dolgčas
Včasih pride na vrsto film, ki je bolj občutek, kot pa film. Po soncu se ukvarja z nekaj očitnimi in nekaj neočitnimi tematikami, ki jih lahko opazimo že v prvem ogledu in se vanje poglobimo v mislih po koncu filma ali drugim, tretjim, četrtim ogledom. Podobno, kot pri veliko bolj znanem Dežela La La, je konec tisti, ki potrdi ljubezen do tega izdelka. Konec filma je še vedno film, je načrtno ustvarjen in prav tu pride še kako do izraza. »Zadnja noč, čas za ples,« so besede, ki sprožijo zadnjo sekvenco filma. In ta je emocionalen strel v srce, četudi si morda prej mislil, da je film precej dolgočasen. Navezanost na like in razkritje vseh manjših podrobnosti sta ključna dejavnika, ki pričata o temu, da gre za mojstrovino v malem. Vprašamo se lahko, kako je bilo biti enajst let star otrok? Kako smo takrat gledali na starše in kako zdaj in kako še bomo?
Po soncu je z razlogom na vrhu mnogih seznamov najboljših filmov leta. V Sloveniji ga bomo videli šele z januarjem, kar pomeni, da bo pri nas na seznamu najboljših filmov leta 2023. Charlotte Wells je ustvarila prekrasen in zavidanja vreden celovečerni prvenec, ki sloni na skoraj nevidno natančnem prikazu življenja obeh likov. Frankie Corio je čudovita, Paul Mescal pa še enkrat dokaže , da je to njegov svet, mi samo živimo v njem. Po soncu je kot vžigalica. Občuduješ goreče plamene, a pravo moč začutiš tik ob koncu, ko te opeče po prstih.
Urednik portala Student.si
