Reklo se je, da je Prešeren pijanec, zapravljivec in — babjek!

Ali je rad pil? Da! Ali rad igral? Da! In tudi ljubil je mlado, čedno dekle, toda ljubil ni žensk! Njegova nezaupnost do ženstva je bila naravnost obžalovanja vredna; zaupal ni nobeni. In ta njegova nesrečna nezaupnost je bila vir premnogim bridkim uram, ki jih je imel sam, kakor tudi deklici, ki je postala moja mati.
Kadar čitam njegovo Žensko zvestobo, vselej me prešine bridka žalost. Kdor izgubi vero v ženo, izgubil je vero v človeštvo sploh. Ta pesem nam najbolj jasno kaže njegove nazore o ženski in izbriše mnogo pomena in vrednosti sonetnemu vencu, ki ga je spletel Juliji, kakor izbrišeš barvni prašek z metuljevih kril, če se ga dotakneš s svojo okorno roko. Na eni strani krasno pisani metuljček — nežna ljubezen — na drugi ostudna gosenica, pomilovanja vredne nezaupnosti!
Kako velike udanosti, brezmejne potrpežljivosti in neskončne ljubezni je bilo treba, da je ozdravelo to srce! In to nalogo je imelo — ubogo dete. Zaničeval je vse ženstvo kar od kraja. Ženskam iz boljših krogov se je poredno posmehoval, dekleta pa je rad popraševal, kdaj se omože, kar mu je nakopalo marsikak piker odgovor, zlasti, če je dotična vedela, da najbrže obsedi. Večkrat je trdil, da dekleta vselej vedo, kdaj se pomože, ker jim moški to obetajo. Tudi dvoril je deklicam rad; seveda so bile potem prepričane, da je dr. Prešeren vanje zaljubljen.
Često je tudi dejal, da ni noben oženjen mož tako zvest svoji ženi, kakor on moji materi. In tega moža so nazivali nemoralnega!
In kar se tiče pijače in igre! Moja mati ga je poznala trinajst let, a videla ga je samo enkrat vinjenega — pa še takrat je bila ona kriva! Res je, da je rad pil, toda ne zaradi pijače same. Bil je izmed onih globokih, strastnih narav, ki ne iztresejo svojega srda, ampak na tihem kuhajo jezo in žolč, ne da bi njih obližje kaj vedelo o tem. Teka in spanja ni — ženska joka in vene — mož pa pije, da bi se omamil in privabil spanje; in vino, ki sicer krepi zdravje, mu postane strup.
In njegova strast do igre?! V tistih časih je živela v Ljubljani gostilničarica Podbojeva Metka po imenu. Imela je tri hčere. Ena se je omožila z nekim K., ki je bil v svoji mladosti navaden postopač; kaj je bil pozneje, ne vem. Druga je vzela nekega Ogra, katerega so potem obesili radi razbojništva. In tretja, o kateri so govorili, da jo vzame moj oče, je vzela nekega Angleža, ki je bil baje tako grd, da ga v vsej Ljubljani ni maralo nobeno dekle. Bil je strojnik v takratni cukrarni in razmeroma bogat — imel je celo svojo lastno ekvipažo.
Pri tej gostilničarki se je torej takrat igralo vsak večer — ona sama je imela banko; in medtem ko je mati igrala, stregle so hčere igralcem. Tja je Prešeren pogosto zahajal in najbrže pustil ondi prenekateri goldinar … Kaj zato! Nihče ni brez napak! Kakor sem čula od nepristranih ljudij, ljubijo igro skoro vsi Jugoslovani.

Spomini na Prešerna, Ernestina Jelovšek