Objavljamo drugi intervju s Tadejem Maverjem Guštinom, ki kaže ogromen potencial v svetu motošporta. V prvem pogovoru je bil aktualni državni prvak v minimotu v kategoriji Otroci 2, nato pa je presedlal na močnejši motor in v odraslo kategorijo, kjer je navdušil.
To bi te moral vprašati že v najinem prvem pogovoru, vendar me zanima, zakaj številka 96? Ima posebno mesto v tvojem srcu?
V bistvu nima nekega posebnega pomena. Kot številka mi je bila všeč. Všeč mi je bilo tudi, da ne glede, kako jo obrnemo, vedno zgleda prav. Poleg tega tisto leto, ko sem začel dirkati, nihče na MotoGP-ju ni imel številke 96, kar mi je bilo zelo pomembno. Nisem hotel nikogar posnemati.
Od takrat si presedlal med odrasle. V kateri kategoriji tekmuješ in kakšna je razlika v sedanjem in prejšnjem razredu?
Tekmujem v kategoriji minimoto Open, to je članska kategorija in hkrati najzahtevnejša kategorija v minimotu. V bistvu je to kategorija odraslih, saj sva letos v Sloveniji tekmovala v tej kategoriji le dva mladoletna dirkača. Tudi letošnji svetovni prvak v MotoGP-ju, Francesco Bagnaia, je v svet motociklizma vstopil preko minimota.
Razlika med kategorijo Open in Otroci v minimotu je predvsem v agregatu, ki je precej močnejši, agresivnejši. Zelo težko je že držati motor na tleh, saj se zelo rad dvigne na zadnje kolo. Zaradi moči agregata se spremeni tudi stil vožnje.
V zadnjem pogovoru si dejal, da med odraslimi ne pričakuješ še odmevnih rezultatov, saj se boš moral navaditi močnejšega motorja, vendar si postal državni prvak. Kako se je to zgodilo? Kdaj si začutil, da ti lahko uspe?
(Smeh) Stvar se ni zgodila sama od sebe, temveč sem moral precej trdo delati. V bistvu sem za zmago delal celi dve leti. Prvič sem začutil, da lahko premagam vodilnega kategorije Open lani, na dirki v Krškem. Na tisti dirki sicer nisem zmagal, ker se mi je zaradi slabo vzdrževane steze strgala veriga. Potrditev, da lahko zmagam, pa je prišla še isto sezono, v Vrtojbi, ko sem Jana dejansko prvič premagal.
Kot si rekel, si premagal tudi svojega prvega učitelja in vzornika, Jana Poropata. Kakšni so bili občutki?
Krasni. S tem, da sem premagal Jana, sem dosegel cilj, ki sem si ga zadal. Jan je bil moj vzornik in moj učitelj, imel je veliko izkušenj, torej je bila stopnička, ki sem jo moral premagati, kar visoka. Bilo je potrebno veliko dela, zato je ta zmaga zame nekaj pomembnega. Zdaj pa moram najti nov cilj.
Kako pa si se izogibal poškodbam?
Kot kaže slabo, saj imam ravnokar roko v mavcu. Na zadnjem treningu, kjer sem vozil večji motocikel, so mi odpovedale zavore in imel sem nesrečo.
Nesreča bi bila lahko precej hujša, vendar se moram zahvaliti varnostni opremi in izkušnjam, da sem jo odnesel razmeroma dobro. Že od samega začetka zelo veliko dam na varnost, saj se zavedam, kako pomembna je. Drugače pa med letom, z minimotom, kljub grdim padcem nisem imel hudih poškodb.
Letos poleti si na Evropskem prvenstvu v minimotu dosegel odlično 5 mesto. So se priprave na evropsko prvenstvo kaj bistveno razlikovale?
Ne, na Evropsko prvenstvo se nisem posebej pripravljal. Že drugo sezono tekmujem tudi na CIV-u, italijanskem državnem prvenstvu (letos sem v svoji kategoriji zasedel 9. mesto od 19. dirkačev). Tu dirkajo najboljši dirkači minimota v Evropi. Tako da lahko rečem, da je bila vsaka dirka za CIV priprava na Evropsko prvenstvo.
Na prvenstvu si imel veliko težav z verigo. Nam lahko poveš kaj več?
Ah, ta nesrečna veriga. Veliko niti ne morem povedati. V tretji dirki se mi je veriga malo pred koncem dirke snela in moje četrto mesto je padlo v vodo. Če se to ne bi zgodilo, bi Evropsko prvenstvo zaključil na četrtem mestu. Ne morem reči, da je bil kdo kriv za to nezgodo, se pač zgodi, tudi to je del dirkanja.
Kot si rekel, bi tvoj uspeh bil še boljši, če ti ne bi načrtov preprečila veriga. Najprej si bil jezen, vendar pa je po prespani noči to zagotovo dober rezultat. Si zadovoljen z njim in svojim debijem na evropski sceni ali si vseeno upal na stopničke?
Na stopničke nisem upal, saj sem poznal konkurenco, ne bi pa imel nič proti, če bi prišle. Dejansko sem že na papirju videl, da po kolajni skoraj ne bo mogoče poseči, sem pa upal na dobro uvrstitev. Vseh nasprotnikov sicer nisem poznal, pa tudi steza je bila neznanka, zato sem na Nizozemsko šel z veliko neznankami.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Morda tudi že nova kategorija?
Po pravici povedano še razmišljamo o več možnostih. Kot sem že prej povedal, si moram izbrati nov cilj, kar bo v minimotu zelo težko, saj sem trenutno jaz tisti, ki ga je treba premagati. Če bi želel zamenjati panogo, pa je opcij toliko, da je treba dobro premisliti, kam želim iti. V prihodnjih tednih imam nekaj pogovorov in upam, da bo po njih prihodnost bolj jasna.
Kaj meniš o letošnjem razredu MotoGP? Si zadovoljen z novim prvakom kraljevskega razreda?
To, kar mi je bilo letos najbolj všeč na MotoGP-ju so bile azijske etape in dirkališče na Philip Islandu. Na ta način so prišli do izraza tudi dirkači, ki mogoče na evropskih dirkališčih ne morejo izraziti vsega svojega potenciala, kot na primer Alex Rins.
Glede svetovnega prvaka pa je naslov gotovo zaslužen in mu seveda čestitam. Jaz sem sicer navijal za Joana Mira, ki je imel soliden začetek sezone, vendar je sezono slabo končal. Upam, da bo drugo leto s Hondo navduševal, kot me je navdušil leta 2017 in 2020.
Bi želel za konec še kaj sporočiti svojim navijačem in našim bralcem?
Če imate želje, če imate sanje, se je zanje vredno potruditi. Nič ni nemogoče, vedite le, da se velike sanje uresničijo z veliko dela.
Če želite vedeti, ali se bodo moje sanje uresničile, mi lahko sledite na spletni strani tadej96.eu ali na Facebooku Tadej96.
Novinar
Tadej Maver Guštin je perspektiven minimoto dirkač, kateremu je ponosni sponzor revija Študent.
