Nove raziskave spreminjajo naše razumevanje okoliščin in časa udomačitve piščancev, njihovega širjenja po Aziji na Zahod ter razkrivajo spreminjajoče se dojemanje kokoši v družbah v zadnjih 3500 letih. Kdaj je človeštvo torej udomačilo kokoške in piščance, ki so še danes del našega vsakdana?
Kaj so ugotovili strokovnjaki?
Strokovnjaki so ugotovili, da je povezava s pridelavo riža verjetno sprožila proces, ki je pripeljal do tega, da so piščanci postali ena najštevilčnejših živali na svetu. Našli so tudi dokaze, da so kokoši sprva obravnavali kot eksotiko, šele nekaj stoletij pozneje pa so jih uporabljali kot vir hrane.
Dosedanja prizadevanja so dokazovala, da so bili piščanci udomačeni pred 10.000 leti na Kitajskem, v jugovzhodni Aziji ali Indiji, v Evropi pa so bile prisotne pred več kot 7000 leti.
Nove študije kažejo, da je to napačno in da je bila gonilna sila udomačitve piščancev prihod suhega gojenja riža v jugovzhodno Azijo, kjer je živel njihov divji prednik, rdeča džungelska kokoš. Gojenje suhega riža je delovalo kot magnet, ki je z dreves pritegnil divje ptice iz džungle in sprožil tesnejši odnos med ljudmi in pticami iz džungle, iz katerega so nastali piščanci.
Ta proces udomačevanja se je na jugovzhodnem azijskem polotoku začel okoli 1500 let pred našim štetjem. Raziskave kažejo, da so se piščanci nato prenašali najprej po Aziji in nato po Sredozemlju po poteh, ki so jih uporabljali zgodnji grški, etruščanski in feničanski pomorski trgovci.
V železni dobi v Evropi so bili piščanci čaščeni in na splošno niso veljali za hrano. Študije so pokazale, da je več najstarejših piščancev pokopanih samih in nepokopanih, veliko pa jih je bilo pokopanih tudi skupaj z ljudmi. Piščanci – samci – so bili pogosto pokopani s petelini, samice – piščanci – pa s kokošmi. Rimsko cesarstvo je nato pripomoglo k popularizaciji piščancev in jajc kot hrane. V Veliki Britaniji so na primer piščance redno uživali šele v tretjem stoletju našega štetja, večinoma v mestih in vojaških objektih.
Ponovna ocenitev udomačenja kokoši in piščancev
Mednarodna skupina strokovnjakov je ponovno ocenila ostanke piščancev, ki so bili najdeni na več kot 600 najdiščih v 89 državah. Preučili so okostja, kraj pokopa in zgodovinske zapise o družbah in kulturah, v katerih so bile kosti najdene. Najstarejše kosti določenega domačega piščanca so bile najdene v neolitskem Ban Non Watu v osrednji Tajski in segajo v obdobje med 1650 in 1250 leti pred našim štetjem.
Ekipa je z radiokarbonskim datiranjem določila tudi starost 23 predlaganih najzgodnejših piščancev, najdenih v zahodni Evraziji in severozahodni Afriki. Večina kosti je bila veliko mlajših, kot so mislili doslej. Rezultati ovržejo trditve o prisotnosti piščancev v Evropi pred prvim tisočletjem pred našim štetjem in kažejo, da so se pojavili šele okoli leta 800 pred našim štetjem. Po prihodu v sredozemsko regijo so piščanci potrebovali še skoraj 1000 let, da so se uveljavili v hladnejšem podnebju Škotske, Irske, Skandinavije in Islandije.
Študiji, objavljeni v revijah Antiquity in Proceedings of the National Academy of Sciences, so izvedli znanstveniki z univerz v Exeterju, Münchnu, Cardiffu, Oxfordu, Bournemouthu, Toulousu ter z univerz in inštitutov v Nemčiji, Franciji in Argentini.
Kaj o ugotovitvah menijo raziskovalci?
Profesorica Naomi Sykes z Univerze v Exeterju je povedala: »Uživanje piščancev je tako pogosto, da ljudje mislijo, da jih nikoli nismo jedli. Naši dokazi kažejo, da je bil naš odnos s piščanci v preteklosti veliko bolj zapleten in da so bili piščanci stoletja slavljeni in čaščeni.«
Profesor Greger Larson z Univerze v Oxfordu je dejal: »Ta celovita ponovna ocena piščancev najprej pokaže, kako napačno je bilo naše razumevanje časa in kraja udomačitve piščancev. Še bolj vznemirljivo pa je, da smo pokazali, kako je bil prihod suhega riža katalizator za proces udomačevanja piščancev in njihovo globalno širjenje.«
Dr. Julia Best z Univerze v Cardiffu je povedala: »To je prvič, da je bilo radiokarbonsko datiranje uporabljeno v takšnem obsegu za določitev pomena piščancev v zgodnjih družbah. Naši rezultati dokazujejo potrebo po neposrednem datiranju predlaganih zgodnjih primerkov, saj nam to omogoča doslej najbolj jasno sliko naših zgodnjih interakcij s piščanci.«
Profesor Joris Peters z LMU München in Bavarske državne paleoanatomske zbirke je povedal: »Morske poti so imele zaradi njihove zelo prilagodljive prehrane, ki temelji predvsem na žitih, posebno pomembno vlogo pri širjenju piščancev v Azijo, Oceanijo, Afriko in Evropo.«
Dr. Ophélie Lebrasseur iz CNRS/Université Toulouse Paul Sabatier in Instituto Nacional de Antropología y Pensamiento Latinoamericano je povedala: »Dejstvo, da so piščanci danes tako razširjeni in priljubljeni, a so bili udomačeni relativno pred kratkim, je presenetljivo. Naša raziskava poudarja pomen zanesljivih osteoloških primerjav, zanesljivega stratigrafskega datiranja in umeščanja zgodnjih najdb v širši kulturni in okoljski kontekst.«
Profesor Mark Maltby z Univerze v Bournemouthu je dejal: »Te študije dokazujejo vrednost muzejev in pomen arheološkega gradiva za odkrivanje naše preteklosti.«
Novinar
