Leta 1984 so znanstveniki na Antarktiki našli kamen z Marsa. Dvanajst let po tem je NASA oznanila, da so ostanki ogljikovih spojin v njem dokaz starodavnega življenja na rdečem planetu. To je spodbudilo mnogo spekulacij in morda celo glavni razlog za pospešeno raziskovanje Marsa, pošiljanje sond in na koncu več roverjev, ki nam ravno v tem trenutku na Zemljo vračajo vzorce kamnin. Kot je to pogosto v znanosti, je že v devetdesetih mnogo znanstvenikov dvomilo o dognanjih NASE, a možnost življenja na Marsu je ostala prisotna. Vse do zdaj.
Na meteoritu nikoli ni bilo sledov življenja
Ekipa raziskovalcev pod vodstvom Andrewa Steeleja si je ponovno ogledala meteorit iz Antarktike in prišla do sklepa, da ogljikove spojine pravzaprav niso ostanki živih organizmov. Te naj bi tja prišle zaradi dolgotrajnega pretakanja vode skozi kamnite razpoke dokler je bil ta še na Marsu (da je Mars v preteklosti imel vodo, velja za znanstveni konsenz). Raziskovalci pravijo, da bi se podobno zlahka zgodilo tudi na Zemlji in s tem povezujejo obstoj metana v atmosferi našega planetarnega soseda.
Guardian poroča, da sta dva znanstvenika iz prvotne raziskave spoznanje označila za razočaranja vredno.
Na drugi strani skupina novih znanstvenikov odgovarja, da je bil takratni zaključek popolnoma razumljiv in smiseln glede na stopnjo astronomije in njenih instrumentov. Danes pa lahko z modernejšimi metodami pridemo do boljših analiz in pravilnejših sklepov.
A vse še ni izgubljeno
Vernikom v življenje na Marsu pa še ni treba vreči puške v koruzo. Rover Perseverance pravkar raziskuje krater, kjer znanstvena srenja predvideva, da bi lahko našli ostanke pradavnih mikroorganizmov.
Pa tudi zgodba meteorita Allan Hills 8400 še ni končana. Ravno prejšnji teden so na Mednarodni vesoljski postaji na njem preizkusili nov mini elektronski mikroskop Mochii, s katerim nameravajo v prihodnosti analizirati vzorce z Lune in od drugod.
Novinar
