Moje leto v nikogaršnjem zalivu je osrednje delo ali vsaj eno izmed osrednjih del Petra Handkeja. V zadnjih letih kontroverzna oseba in že petdeset let izjemen pisec je skorajda obvezno branje. Je živi dokaz reka, da naj umetnino ločujemo od umetnika, s čimer se ne strinjajo prav vsi. Če je to res ali ne, se lahko strinjamo, da je prevod knjige Moje leto v nikogaršnjem zalivu vsekakor bil eden izmed najbolj pričakovanih v zadnjih letih. Tako je vedno, ko je tihi podnaslov knjige prav osrednje delo določenega avtorja. Peter Handke rad piše osebne reči in kljub obstoju nekaterih drugih del je prav to morda še najbolj osebno.
Moje leto v nikogaršnjem zalivu je obilno branje
Handkejev roman Moje leto v nikogaršnjem zalivu bi vsekakor lahko oklicali za njegovo osrednje delo. Velik del tega pade na velikost, dolžino ali širino knjige. Ki je dolga, o tem ne smemo lagati. 740 strani knjige, ki ne ponuja klasične zgodbe in ni memoar ali biografija, če gre verjeti avtorjevim izjavam. In večina njegovih knjig je prav to, osebnih zapisov, ki včasih so in včasih niso postavljeni v klasične okvirje. Žalost onkraj sanj je pri samem vrhu, saj je tudi ena izmed prvih knjig, ki ga je proslavila. Vratarjev strah pred enajstmetrovko je morda njegovo najboljše delo, če izvzamemo prej omenjeno izpoved o smrti mame, ki je bila z moje strani brana v hrvaščini. Obe sta precej kratki knjigi in sta svoje povedali v stopetdeset in nekaj straneh. Morda je to edina slaba plat knjige, ki je osnova tega zapisa – dolžina. Uradno neuraden predhodnik z naslovom Pisateljev popoldan je to veliko boljše načel in končal, tudi v manj straneh.
Po dolgih letih popotovanj po svetu se prvoosebni pripovedovalec ustali v predmestju Pariza, ki ga imenuje Nikogaršnji zaliv. Tam v miru ustvarja, skrbi za hišo in vrt ter se sprehaja po okoliških gozdovih. S podrobnim opisovanjem svojih psiholoških doživljanj priklicuje »drugo preobrazbo«, potem ko je pred leti že doživel transformacijo, ki pa ga je napadla kot neke vrste bolezen. Tokrat si preobrazbe želi in je nanjo pripravljen. Čuti, da se lahko preobrazi le v svojem novem kraju bivanja in da ne sme bežati z geografskimi premiki. Ker povsem brez potovanj ne more ne živeti ne pisati, namesto njega potujejo njegovi prijatelji. Iz njihovih pisem sestavlja drobce informacij, s katerimi jih spremlja na domišljijskih potovanjih. Prijatelji ne vedo, da piše o njih in da v svojem pisanju potuje z njimi.
Peter Handke: Moje leto v nikogaršnjem zalivu, prevedla Amalija Maček, založba Beletrina, 740 strani.
Bolj kot je človeški, boljši je Handke
Pisatelj Gregor, ki je le knjižna pojava za Handkeja, se odloči, da bo živel v predmestju Pariza. Še ena od mnogih povezav z avtorjem, ki prav tako živi v Franciji. Želi najti nov svet, nekaj njemu nedosegljivega in kar ni v lasti nobene osebe. Bolj gre za njegovo lastno preobrazbo, kot iskanje novosti. Gregor je mnenja, da je najbližje ljudem takrat, ko je stran od njih. Piše o svoji preteklosti in zgodbah svojih prijateljev ter sina, ki se vedno bolj združujejo v sedanjost in celoto. Prav tu je delo čudovito, ko ima opravka s človeškim elementom, ki je v svojem bitju prav to – čuteče. Bolj kot se distancira od tega v svojem pisanju in vnaša reference na višje elementa vesolja, manj pristno je besedilo. Brez dvoma je tudi v tem skoraj perfekten in morda gre celo za njegovo najbolj spiritualno knjigo.
Manj kot se ukvarja z opazovanjem ljudi, njihovih razmerij in bistvom človeka samega, manj pozornosti ima pri bralcu. Moje leto v nikogaršnjem zalivu je pravi naslov. Za Handkeja, za Gregorja in za bralca. Cel čas branja nismo domači, saj zgodba ni naša in nismo v zalivu, ki si ga ne lasti nihče na tem svetu. Težko si je zgodbo prisvojiti za svojo, a verjamem, da jo bom bolje razumel, ko bom v njegovih letih. Peter Handke je kljub vsem tem rečem, ki jih beremo v zadnjih letih, pisatelj vreden besede pisatelj. Moje leto v nikogaršnjem zalivu je brez dvoma njegovo osrednje delo, njegova sikstinska kapela. Naj bo Handke, ki piše o človeku in ne Handke, za katerega mislimo, da mogoče pa le piše o ljudeh.
Recenzijo nam je omogočila založba Beletrina.
Urednik portala Student.si
