Pred mesecem dni smo se študentje medicine Karmen, Timotej, Loreta, Aljaž in Lara podali na humanitarno-medicinsko odpravo na Madagaskar pod okriljem Sekcije za tropsko medicino Slovenije. V vasi Matanga bomo tri mesece nudili osnovno zdravstveno oskrbo tamkajšnjim prebivalcem.
Do sedaj smo že dodobra zavihali rokave in se spoznali z domačini, njihovimi boleznimi in navadami. Vsak dan nam postreže z novimi izzivi, ki jih s timskim delom in s pomočjo malgaških sester, ki vodijo tukajšnji dispanzer, uspešno rešujemo.
Namesto budilke nas zjutraj zbudi kikirikanje petelina. Ob osmih se peš odpravimo do dispanzerja, kjer pričnemo z delom. Naša čakalnica je še posebno natrpana ob ponedeljkih in torkih, saj takrat poteka tržni dan in pridejo ljudje iz oddaljenih okoliških vasi. Če nas je na začetku pogled na množico ljudi, ki potrpežljivo čakajo na pregled, spravil v stisko, smo sedaj, po mesecu dni pomirjeni, saj običajno enega pacienta spremlja več družinskih članov.
Najučinkovitejša metoda za pomiritev jokajočih otrok so mamine prsi, ki otroke sproščeno dojijo v čakalnici in med samim pregledom, medtem ko se mi trudimo nad pljuči slišati in prepoznati vse možne dihalne fenomene. Pogosto se sredi ambulante pojavi lužica, saj otroci ne nosijo pleničk, ampak so v zavetju maminega naročja varno zaviti v rute.
Jezikovno oviro premagujemo s pomočjo nekaj osnovnih malgaških besed, telesnimi kretnjami, ki so nepogrešljive in polomljeno francoščino, s katero nam pri prevodu pomagajo sestre. Eno najlepših zadovoljstev je, ko kljub kulturnim in jezikovnim razlikam uspemo pridobiti zaupanje bolnikov, še posebno tistih najmlajših, ki z budnim očesom spremljajo vsak naš gib.
Serija Kaj počnemo študentje medicine na Madagaskarju? se nadaljuje …
Avtorici članka: Lara Petrič in Loreta Jerič
Glavni urednik
