Si že slišal I know you, skladbo Blaka Neelyja, oziroma glavno temo Netflixove televizijske serije You, ki spremlja redno zasledovanje, skrivanje, laganje in umore Joa Goldberga? Zveste gledalce te zgodbe, ki je pred kratkim predstavila svoje nadaljevanje v tretji sezoni, ta pesem spravi v stanje opreznosti in pričakovanja – nekaj bo šlo narobe.
Serija, snemana po knjižni uspešnici Caroline Kepnes, je od svoje prve sezone leta 2018 obsedla mnoge gledalce. Trenutno je na lestvici Netflixa Slovenije 4. najbolj gledana. Ob vsem navdušenju in binge-watchanju pa se mnogi sprašujejo; kaj jo naredi tako gledljivo?
1. Soundtrack
Glasba je skrbno izbrana in se odlično prilega temačnemu in skrivnostnemu vzdušju serije. Prevladujejo pop in soft rock komadi, ki se postavljajo na lestvico med srhljive viže na enem ter vesele in melodične pesmi, ki ironično spremljajo krvave in nasilne scene, na drugem koncu. Velikokrat je ritem postavljen v ospredje in njegovo stopnjevanje sledi stopnjevanju dogajanja, kar gledalcu pričara atmosfero nestrpnosti in adrenalina. Poleg tega tudi sami naslovi in besedilo sovpadajo s tematiko epizod; nekateri izmed njih so Buzzkill, Infatuated in Killer scene.
2. Nagovor gledalca
Protagonistov notranji monolog je včasih namenjen njemu samemu, kot notranji dialog s samim seboj, po navadi pa nagovarja osebo, s katero se v danem trenutku največ ukvarja in je z njo obseden. Vse skozi jo nagovarja v drugi osebi z imenom in seveda; osebnim zaimkom ti; you. Od tod tudi ime seriji. Kljub temu da je gledalcu jasno, koga nagovarja, se včasih zdi, kot da Joe svoje misli usmerja ravno vanj. Svoje najbolj odvratne načrte, prepričljive argumente in taktične pomisleke, ki jih sicer skrbno in požrtvovalno zakriva pred vsemi, celo pred svojo ženo, deli ravno s tiho publiko in na tak način ustvarja intimno zvezo zaupanja. S tem si posameznika za ekranom pridobi na svojo stran in kmalu se ta znajde v situaciji, ko drži pesti za morilca in uživa v tihem šepetu gospodiča Goldberga.
3. Psihoanalitična komponenta
V vsaki sezoni naš protagonist odkrije več podrobnosti o svojem življenju iz otroštva. Še posebno v zadnji sezoni so se ustvarjalci serije odločili za močno paraleliziranje med morilskima zakoncema, ki spoznavata svoje otroške travme skozi napake, ki jih počneta v odraslem življenju. Tem napakam se žal velikokrat reče tudi trupla. Z vsako novo epizodo nam postaja bolj jasno, kaj je osebe zaznamovalo ali tako rečeno »opraskalo« v otroštvu in mladosti in kakšne vzorce za spopadanje s težavami so razvili ter jih prenesli v sedanjost.
4. Humanizacija zločinca
S tem ko Joe postane naš prijatelj ter zaupnik in nam hkrati razkrije svoje izvorne rane, obrazloži in utemelji vse svoje početje, tudi če je to ilegalno ali moralno sporno. Ne moremo si pomagati, da ne bi tudi mi razumeli njegovih vzgonov in mu želeli srečnega konca. Čeprav bi ga morali po standardni praksi videti kot izobčenca družbe, kot človeka, ki krši pravni in moralni red ter predstavlja nevarnost ljudem okrog sebe, ga skoraj dojemamo kot nebogljenega zajčka, ubogo žrtev nesrečnega spleta okoliščin.
Še več, z njim se poistovetimo in Joe postane eden izmed nas. Še en posameznik z žalostno preteklostjo in šibkim socialnim ozadjem. S knjigami kot najboljšimi prijateljicami ter vodnicami v življenju in razočaranostjo nad sistemom. Z navdušenostjo nad prijaznimi in pozornimi ljudmi. Joe je tak kot mi. Joe smo mi.
Presunljivo spoznanje, da se znajdemo na napačni strani zakona, nas spravi v nelagodno situacijo. Pojavijo se nam vprašanja moralnega kompasa in s tem vprašanja naše voljnosti. Kdo vse nas lahko prepriča v svoj prav, če se dovolj poistoveti z nami in dobro zaigra vlogo žrtve. Komu vse verjamemo? Komu vse zaupamo?
Novinar
