Študentska vrsta, politično obsojena na izumrtje – 1. del

Verjetno se sprašujete, čemu tako eksistencialistično naravnan naslov tega članka?

Narava študentov je pač taka, da kot najbolj kritični del družbe opozarjajo na socialne probleme in neenakopravnost ter zahtevajo družbene spremembe, ki jih lahko kot bodoča generacija delovnega prebivalstva tudi udejanjijo v prihodnosti. Oglašanje ob stvareh, ki zadevajo našo prihodnost, je moralna dolžnost posameznika. Zato želim deliti svojo izkušnjo, ki mi je alegorično upodobila trenutno stanje prepletanja evropskega ozračja, prepojenega z vzpenjajočimi se nacionalizmi, z izzivi, ki jih je naplavila pandemija.

Trenutno se nahajam na praktičnem usposabljanju v okviru programa Erasmus+ v Združenem kraljestvu. Pot v Anglijo je bila vse drugo kot predvidljiva. V zvezi s prihodom sem naletel na kar nekaj neprijetnih spletov okoliščin – prvotno sem imel načrtovan let za 31. decembra 2020, saj je do takrat veljalo prehodno obdobje odhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije in s tem povezan prost pretok ljudi in blaga. Nato je bil let odpovedan zaradi novega britanskega seva virusa SARS-CoV-2. Ker se je moj odhod zavlekel v januar, nisem bil prepričan, ali bi potreboval vizum, ali ne. Za vsak primer sem začel postopek prijave za vizum, a je bil naslednji problem, da je bil Center za pridobitev britanske vize zaprt. In tudi centra na Dunaju in Zagrebu. V praksi je to pomenilo, da bi sredi najhujših omejitev potovanj moral potovati ali v Milano ali v Beograd, kjer sta centra bila odprta, če bi želel uradno priti do vizuma. Da pa je bila ironija brezizhodnosti še popolnejša, bi moral tako v Italiji kot tudi v Srbiji v karanteno, na centru v teh mestih bi mi odvzeli potni list za neznan čas obravnave, verjetno pa bi za testiranja na virus zapravil celo premoženje – seveda ob pogoju, da bi mi dovolili prečkati meje, sploh v času, ko so se ukrepi iz dneva v dan spreminjali in pravzaprav nihče ni vedel, ali lahko greš čez mejo, ali ne. Kar nekaj časa sem tako bil prepuščen negotovosti in nejasnosti, ali bom sploh lahko odšel, in ogromno časa preživel s klicanjem vseh mogočih ambasad, veleposlaništev, ministrstev za zunanje zadeve, klicnih centrov, zbornic in vseh drugih mogočih ustanov ter institucij, ki bi mi lahko v tej detektivski igri dale kakršen koli namig ali sled za nadaljnje postopanje. Z vstopanjem v začarane kroge »Obrnite se na …«, ki te na koncu privedejo do iste osebe, s katero si govoril že trikrat, ali pa spletne strani, ki si jo obiskal že sedemkrat, se je položaj zdel izrazito brezizhoden. Izstop iz kolesja tega sistema se mi je ponudil šele z namigom zaposlenega na enem izmed veleposlaništev: »Pojdite na prvo letalo in bo, kar bo.«

Tako sem tudi storil. Kupil sem letalsko vozovnico za let v ponedeljek, 25. januarja, z Dunaja do Londona in brez uradno urejenega vizuma upal na najboljše. Pot preko Avstrije in let do Londona z Dunaja sta potekala brez večjih zapletov, sem se pa znašel v zadregi pri kontroli potnih listov na letališču v Londonu, kjer te ne spustijo naprej brez dokaza, da boš zapustil Veliko Britanijo v roku šestih mesecev – pridobitev, ki se je uvedla na podlagi slovitega Brexita. Za Evropejca, ki je navajen prosto potovati po državah Evropske unije, je bilo zasliševanje, kam grem, kaj bom delal v državi, kar precej nenavadno. Vsi Britanci, s katerimi sem imel možnost govoriti, obžalujejo izstop, hkrati pa povejo, da je rezultat referenduma o Brexitu tak, kot je, in to je treba sprejeti, če se strinjaš ali ne, in se ozreti naprej v prihodnost. Izstop je tudi nekakšno opozorilo za prihodnje, da moraš kot državljan izkoristiti pravico do udeležbe pri skupnih odločanjih, saj lahko le tako neposredno vplivaš na kolektivno mnenje. Vstop brez vizuma z vedenjem, da bi ga morda vendarle potreboval, je odločno botroval k oblikovanju odgovora, ko me je kakšen prijatelj doma vprašal, kdaj se nameravam vrniti: »Načeloma junija, če ne bom prej deportiran :).«

Anže Šumah

Klub Koroških Študentov

info@klub-kks.si | Spletna stran

Največja mladinska organizacija na Koroškem, ki že od leta 1952 skrbi za pravice koroških študentk in študentov!