Svetlana Aleksijević je za literarno-dokumentarni cikel Glasovi Utopije prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost. Nekaj let po prevodu Černobilske molitve je zdaj na voljo prevod njene prve knjige Vojna nima ženskega obraza. Zbrana so pričevanja žensk, ki so sodelovala v drugi svetovni vojni. Pravi prikaz resničnega stanja, ki se ga nekoč ni smelo opisovati.
Pričevanje malih ljudi, ki jih je javnost pozabila
V slovenščini lahko že nekaj let prebiramo njeno knjigo Černobilska molitev, kjer so prav tako zbrana pričevanja. Tistih, ki so bili priče jedrski katastrofi in kako je vplivala na njih. Na enak način se je lotila tudi pričevanj iz druge svetovne vojne. Želela je prikazati resnično stanje malih ljudi, ki jih je javnost že pozabila. Vojna nima ženskega obraza je v izvirniku izšla že leta 1985, ko je bilo že nekoliko lažje govoriti resnico o dogodkih vojne. Njenim sogovornicam pa je bilo morda še težje, ko so se v starih letih spominjale na grozote vojne.
Po drugi svetovni vojni je v Sovjetski zvezi družbene diskurze obvladovala podoba pogumnega in požrtvovalnega (moškega) junaka, ki se brez strahu podaja na bojišče, pripravljen, da v imenu višjih idealov žrtvuje življenje. Toda ta knjiga je pogumno zamajala uveljavljeni nacionalni mit in pokazala, da je imela vojna tudi drugo, zamolčano plat. Mozaik izpovedi, vtisov, spominov in pričevanj žensk je v necenzurirani obliki prvič izšel šele v času perestrojke, leta 1985, in predstavlja prvi del dokumentarno-umetniškega cikla »Glasovi utopije«, v katerega se uvršča tudi v slovenščino že prevedena Černobilska molitev.
Avtorica je opravila nešteto intervjujev z ženskami, ki so bile pripravljene govoriti o drugi svetovni vojni. Pogovarjala se je z vojakinjami, kuharicami, voznicami, ostrostrelkami, pilotkami, zdravnicami in še mnogimi drugimi. V vojni naj bi se za Sovjetsko zvezo borilo skoraj dva milijona žensk, ki so imele veliko večjo vlogo v bitkah. Manj kot jim je to dovoljevala družba, bolj je to od njih rabila kriza. Branik države in ljudi niso bili le moški, ampak tudi ženske. Ne samo tiste v zaledju front, ampak tiste, ki so bile bok ob boku postavljene na bojišču.
Resnica druge svetovne vojne
Sestradane podgane v mestih, ki so grizljale trupla ubitih. Škrtanje lobanj pod kolesi tovornjakov. Spanje v mlakužah krvi in kupih izstreljenih nabojev. Skozi vse to nas peljejo pričevanja avtoričinih sogovornic. Dajo nam realno sliko vojne, ki bo mnogim že znana, morda celo logična. Drugi del pa so dejstva, ki še bolj zlomijo naše srce med prebiranjem izjav. Nošnja dojenčka v ruzaku, ko se je hodilo do fronte. Puščanje otrok doma, čeprav so bili premajhni, da bi ostali sami. Striženje dolgih las, da nasprotnik ne bi ugotovil, da se bori proti ženskam. Branje o vračanju domov, k otrokom, ki ne prepoznajo več lastnih mater. Sramota ob dejstvu, da še niso bile poljubljene in zavračanje s strani moških, ki bi si želeli ženske nežnosti, pa je niso več imele.
Vojna nima ženskega obraza: Svetlana Aleksijević, prevedel Jani Rebec, založba Goga, 407 strani.
Izjavam junakinj so dodani izseki, s katerimi je povezala sama dogajanja. Njeno mišljenje, žalost in razočaranje ob vsem tem, kar je slišala od njih. Avtorica se prelevi v nas, bralca. Piše svoje misli in istočasno željo po prenehanju tega in nadaljevanju do resnice. Vojna nima ženskega obraza nam vojno pokaže preko tistih, ki so jo živeli. Dogodki in številke se pomaknejo daleč v ozadje, naprej pa stopijo osebnosti posameznih žensk. Če želiš izvedeti umazane stvari o vojni, potem prebiraj resnico. In tu jo je ogromno. Druga plat vojne s pogledom oseb, ki so bile v drugem planu. Ni heroizma, veselja, adrenalina in vznemirljivosti. Samo še spomini na grozno obdobje in pozabljivost družbe na posameznike, ki so dali svoje življenje.
Recenzijo nam je omogočila založba Goga.
Urednik portala Student.si
