Trenutna stopnja emisij plastike po vsem svetu lahko povzroči učinke, ki jih ne bomo mogli odpraviti, trdi študija raziskovalcev s Švedske, Norveške in Nemčije, ki je bila v začetku julija objavljena v reviji Science. Po mnenju avtorjev je onesnaževanje s plastiko globalna grožnja, ukrepi za drastično zmanjšanje emisij plastike v okolje pa so racionalen odziv politike, piše ScienceDaily.
Vedno več plastike
Plastika je prisotna povsod po svetu: od puščav in vrhov gora do globokih oceanov in arktičnega snega. Po ocenah iz leta 2016 je bilo v svetovnih jezerih, rekah in oceanih letno izpuščenih od 9 do 23 milijonov ton plastike, podobna količina pa se vsako leto sprosti tudi na kopnem. Te ocene naj bi se do leta 2025 skoraj podvojile, če se bodo uporabljali scenariji, ki ne bodo spremenili stanja.
»Plastika je globoko zakoreninjena v naši družbi in povsod, tudi v državah z dobro infrastrukturo za ravnanje z odpadki, uhaja v okolje,« pravi Matthew MacLeod, profesor na Univerzi v Stockholmu in glavni avtor študije. Po njegovih besedah se emisije povečujejo, čeprav se je ozaveščenost znanstvenikov in javnosti o onesnaževanju s plastiko v zadnjih letih močno povečala.
Mine Tekman, doktorska kandidatka na Inštitutu Alfreda Wegenerja v Nemčiji in soavtorica študije pravi, da ta razlika ne preseneča, saj onesnaževanje s plastiko ni le okoljsko, temveč tudi politično in gospodarsko vprašanje. Prepričana je, da trenutno ponujene rešitve, kot so tehnologije recikliranja in čiščenja, ne zadoščajo in da se moramo problema lotiti pri njegovem izvoru.
»Svet spodbuja tehnološke rešitve za recikliranje in odstranjevanje plastike iz okolja. Kot potrošniki verjamemo, da ko bomo pravilno ločevali plastične odpadke, bodo vsi čudežno reciklirani. Tehnološko gledano ima recikliranje plastike veliko omejitev, zato države, ki imajo dobro infrastrukturo, svoje plastične odpadke izvažajo v države s slabšimi zmogljivostmi. Za zmanjšanje emisij so potrebni drastični ukrepi, na primer omejitev proizvodnje primarne plastike, da se poveča vrednost reciklirane plastike, in prepoved izvoza plastičnih odpadkov, razen v države z boljšim recikliranjem,« pravi Tekman.
Slabo reverzibilno onesnaževalo oddaljenih območij okolja
Plastika se kopiči v okolju, ko količine izpustov presežejo količine, ki se odstranijo s pobudami za čiščenje in naravnimi okoljskimi procesi, kar se zgodi z večstopenjskim procesom, znanim kot vremenski proces.
»Do vremenskih vplivov na plastiko prihaja zaradi številnih različnih procesov, pri razumevanju katerih smo že precej napredovali. Vendar vremenski proces nenehno spreminja lastnosti onesnažene plastike, kar odpira nova vrata za več vprašanj,« pravi Hans Peter Arp, raziskovalec na Norveškem geotehničnem inštitutu (NGI) in profesor na Norveški univerzi za znanost in tehnologijo (NTNU), ki je tudi soavtor študije. »Razgradnja je zelo počasna in ni učinkovita pri ustavljanju kopičenja, zato se bo izpostavljenost vremensko spremenjeni plastiki le še povečevala,« pravi Arp. Plastika je torej slabo reverzibilno onesnaževalo, tako zaradi stalnih emisij kot zaradi obstojnosti v okolju.
Kot pojasnjuje soavtorica Annika Jahnke, raziskovalka na Helmholtzevem centru za okoljske raziskave (UFZ) in profesorica na Univerzi RWTH Aachen, so še posebej ogrožena oddaljena okolja.
»V oddaljenih okoljih plastičnih odpadkov ni mogoče odstraniti s čiščenjem, pri vremenskih vplivih velikih plastičnih predmetov pa bo neizogibno nastalo veliko število mikro in nanoplastičnih delcev ter izpiranje kemikalij, ki so bile namenoma dodane plastiki, in drugih kemikalij, ki razgrajujejo polimerno hrbtenico plastike. Plastika v okolju je torej nenehno premikajoča se tarča, ki je vedno bolj zapletena in mobilna. Kje se kopiči in kakšne učinke lahko povzroči, je težko ali morda celo nemogoče predvideti.«
Potencialna prelomna točka nepovratne okoljske škode
Poleg okoljske škode, ki jo onesnaženje s plastiko lahko povzroči samo po sebi z zapletanjem živali in toksičnimi učinki, lahko na oddaljenih območjih deluje tudi v povezavi z drugimi okoljskimi stresorji in sproži obsežne ali celo globalne učinke. V študiji so navedeni številni hipotetični primeri možnih učinkov, vključno s poslabšanjem podnebnih sprememb zaradi motenj globalne črpalke ogljika in izgubo biotske raznovrstnosti v oceanu, kjer onesnaženje s plastiko deluje kot dodatni stresni dejavnik poleg prekomernega ribolova, stalnega izgubljanja habitatov zaradi sprememb temperature vode, oskrbe s hranili in izpostavljenosti kemikalijam.
Vse skupaj avtorji ocenjujejo kot prepričljivo motivacijo za prilagojene ukrepe za odločno zmanjšanje emisij plastike, ki se danes izpuščajo, saj lahko v prihodnosti sprožijo slabo reverzibilne učinke na svetovni ravni.
»Zdaj obremenjujemo okolje z vedno večjimi količinami slabo reverzibilnega onesnaževanja s plastiko. Zaenkrat ne vidimo razširjenih dokazov o slabih posledicah, vendar če vremensko onesnaževanje s plastiko sproži res slab učinek, ga verjetno ne bomo mogli odpraviti,« opozarja MacLeod. »Stroški ignoriranja kopičenja trajnega plastičnega onesnaževanja v okolju bi lahko bili ogromni. Racionalno je, da čim prej ukrepamo in zmanjšamo emisije plastike v okolje.«
Novinar
