V začetku tedna je v špansko eksklavo Ceuta, avtonomno mesto v severni Afriki, iz sosednjega Maroka prispelo med 8000 in 9000 ljudi. Maroko naj bi z zmanjšanjem nadzora nad mejo poskušal izvajati pritisk na Španijo. Razlog naj bi bil v tem, da je Španija aprila na zdravljenje zaradi covida-19 sprejela vodjo Fronte Polisario, Brahima Ghalija.
Tako v Madridu kot v Bruslju menijo, da gre za nedopusten pritisk (s spodbujanjem migracij) tako na Španijo kot na Evropsko unijo. Podpredsednik Evropske komisije Margaritis Schinas je izjavil, da tovrtsno obnašanje predstavlja težavo za vse Evropejce ter da Evropa ne more dopustiti ustrahovanja in izsiljevanja.
Kontekst
Zahodna Sahara je ozemlje, ki ga je Španija okupirala do leta 1975, ko si ga je Maroko priključil. Od takrat obstaja konflikt med Marokom in avtohtonim ljudstvom Sahrawi, ki jih vodi Fronta Polisario. Fronta Polisario je uporniško gibanje, ki si prizadeva za neodvisnost Zahodne Sahare (od Maroka).
Manjše število migrantov je prispelo tudi v Melillo, drugo špansko eksklavo, ki prav tako meji na Maroko. Zaradi svoje lokacije (sta edini kopenski meji med Evropo in Afriko) sta Melilla in Ceuta priročni destinaciji za migrante, saj je preko njiju lažje priti v celinsko Španijo in s tem v celinsko Evropo. Zaradi običajno poostrenega nadzora na mejah z eksklavama se jih veliko odloči tudi za daljšo pot do Kanarskih otokov.
Situacija v Ceuti
Več kot 8000 ljudi (večinoma Maročanov), med njimi več kot 1500 mladoletnih, je v ponedeljek in torek priplavalo na obalo Ceute ali mejo prečkalo peš. Pri tem je ena oseba utonila, večina je prispela izčrpana, nekateri so plavali s pomočjo praznih plastičnih plastenk. Španija je v Ceuto poslala vojsko in policijo, pripadniki katerih so med drugim iz morja reševali dojenčke in majhne otroke. Mejo so prečkali večinoma mladi moški, pa tudi družine in otroci brez družin. Na pomoč je priskočil Rdeči križ, ki je prebežnike oskrbel s suhimi oblačili, brisačami in hrano.
Večino prebežnikov, že več kot 6500, so po hitrem postopku poslali nazaj, tako hitrem, da se mnogi sprašujejo, ali je bil postopek pravilen. Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč prepoveduje skupinsko vračanje; vsak primer je treba obravnavati posebej. Po drugi strani španske oblasti trdijo, da se je veliko prebežnikov samih želelo vrniti v Maroko, niso se namreč zavedali posledic prečkanja meje. Poleg tega Španija ni vrnila nobenega mladoletnika, ki si tega ni sam želel. Namestili so jih v centre za migrante, od koder pa so nekateri že poskusili pobegniti.
Pomankanje sočutja
Španske in mnoge tuje medije so preplavile slike in posnetki mlade prostovoljke Rdečega križa, Lune Reyes, ki je objela prebežnika iz Senegala, ki je bil izčrpan in v solzah. Dekle si je moralo kmalu po tem, ko so slike in posnetki njenega sočutnega dejanja preplavili družbena omrežja, vse profile spremeniti v privatne. Dobivati je namreč začela sovražna sporočila, predvsem od pripadnikov skrajno desne španske stranke Vox, pa tudi od drugih, ki jih je prihod 8000 migrantov očitno ujezil.
Maročani in ostali, ki ilegalno prečkajo mejo s Španijo, to počnejo z razlogom. Mnogi so brez dela in ne obeta se jim svetla prihodnost. Živijo zelo blizu evropske države in Evrope, kjer je situacija veliko boljša; razumljivo je, da se tja želijo preseliti. Mnogi so mejo prečkali v solzah, vojake s prosili, naj jih ne vrnejo. Starši, ki so se na nevarno pot odpravili z majhnimi otroki in celo z dojenčki, tega gotovo ne bi storili, če se jim ne bi zdelo nujno.
Nihče ne bi tvegal svojega življenja za selitev v drugo državo, če se mu to ne bi zdelo vredno zaradi slabih življenjskih pogojev, revščine, zatiranja in političnih nemirov v njegovi domovini. Mar tisti, ki imajo toliko za povedati o Luni in prispelih migrantih, ki so bili izrabljeni kot orodje za politično sporočilo Maroka Španiji, na njihovem mestu ne bi ravnali enako?
Novinar
