Raziskovanje Marsa poteka že več desetletji, saj je to planet, ki ima poleg Zemlje skoraj najugodnejše pogoje za življenje. Bivanje na rdečem planetu postavlja uganko mnogim arhitektom, ki z najnovejšimi avtomatiziranimi sistemi in najsodobnejšo tehnologijo iščejo različne načine, s katerimi bi lahko ljudem omogočili bivanje zunaj planeta Zemlja. Enega izmed obetajočih arhitekturnih načrtov je predstavil španski arhitekturni studio Abiboo. S pomočjo 3D-tiskalnika je zasnoval samooskrbno mesto Nüwa, ki bi sprejelo 250.000 prebivalcev.
»Mesto bi bilo lahko dokončano do leta 2100«
Po besedah ustanovitelja Abibooja Alfreda Munoze bi se gradnja mesta lahko začela leta 2054 in končala do konca stoletja. Mesto Nüwa bi bilo grajeno na pobočju ene od marsovskih pečin z obilnim dostopom do vode. Strm teren ponuja priložnost za ustvarjanje navpičnega, v skalo vstavljenega mesta, ki bi bilo popolnoma zaščiteno pred sevanjem in meteoriti. Mesto bi imelo posreden dostop do sončne svetlobe, zgrajeno pa bi bilo iz materialov, ki so prisotni na planetu. »Je trajnostno in samozadostno mesto z močno identiteto in občutkom pripadnosti. Nüwa je zasnovana kot prihodnja prestolnica Marsa,« je dejal Munoza.
Samo-trajnost
Trajnost, predvsem pa samo-trajnost predstavlja jedro zasnove mesta Nüwa. To pomeni, da bi moralo biti mesto na planetu Mars sposobno pridobiti čisto vse vire. Po kratki začetni fazi, ki bi se opirala na kapitalske naložbe in oskrbo z Zemlje, bi moral torej sistem na Marsu svojo rast ohranjati le z lokalnimi viri.
Na najvišji točki pečine, imenovani Mesa, bi potekala proizvodnja hrane in energije. Na prostrani ravnici bi bili postavljeni kmetijski in energetski objekti, ki potrebujejo neposreden dostop do sončnega sevanja, a ne potrebujejo zaščite pred sevanjem. Pridelke bi vzdrževalo osebje in robotika. V dolini bi se nahajala tudi območja za gojenje živali in žuželk, saj te za svoje življenje potrebujejo človeško vzdušje. V rejo bi vključili tipične rejne živali, kot so prašiči, piščanci ali ribe. Te bi kljub temu predstavljale le majhen del človeške prehrane, saj bi kar 50 % predstavljali ostali pridelki.
Zasnova mesta
Mesto bi bilo grajeno na podlagi medsebojno povezanih rovov, ki bi se vdrli v marsovsko skalo. Znotraj mesta bi bilo več prostorov, imenovanih »makro zgradbe«. Te bi imele stanovanjsko in delovno namembnost, povezane pa bi bile s sistemom hitrih dvigal. Na koncu navpične stene pečine bi bili ustvarjeni varovalni pasovi »Green-Domes«. V te prostore bi pronicalo ogromno svetlobe, zato bi bil en del namenjen parkom, v katerih bi se lahko nahajali ljudje, drugi pa preizkušanju rastlinstva s popolnoma marsovskim ozračjem.
Na dnu in vrhu pečine bi se za premikanje v vzdolžni smeri uporabljal sistem lahkih vlakov ali avtobusov. V dolini bi bili nameščeni veliki paviljoni za socialno interakcijo, ki bi ponujali pogled na pokrajino Marsa. Poleg tega bi se v dolini nahajale posebne strukture za nastanitev bolnišnic, izobraževalnih ustanov, športnih in kulturnih dejavnosti, nakupovalnih površin ter železniških postaj.
Življenje na Marsu
Arhitekt Munoza kot potencialno oviro izpostavlja prevoz ljudi na Mars ter financiranje projekta. Za pot od Zemlje do Marsa bi morali zagnati redni prevoz s prestreznimi okni, ki bi se odpirala vsakih 26 mesecev, trajala pa bi od enega do treh mesecev. Bivanje na Marsu bi posameznika stalo približno 300 tisoč evrov. Cena bi vključevala enosmerno vozovnico za na Mars, eno stanovanjsko enoto (od 25 do 35 kvadratnih metrov), celoten dostop do skupnih prostorov in hrane. Prav tako bi se posameznik zavezal k pogodbi za delo, v kateri bi moral od 60 do 80 % svojega delovnega časa namenjati nalogam, ki mu bi bile dodeljene s strani mesta.
Spodaj si lahko ogledaš prikaz mesta Nüwa.
Novinar
