Pred več milijardami let je čez planet Mars tekla tekoča voda, ki je na njegovem površju pustila vidne sledi. Reke so za seboj pustile sledi rečnih strug, jezera so oblikovala doline, večji del planeta pa je bil prekrit z globokim oceanom. Točno ta, 1.500 metrov globok ocean, ki je imel polovičen volumen Atlantskega ocena, pa raziskovalcem že nekaj let predstavlja zanimivo uganko. Najnovejša raziskava namreč nakazuje na to, da dolgoletna teorija, ki trdi, da naj bi vsa voda izhlapela v vesolje, ne drži natanko.
Vsa voda ni izginila v vesolje
Raziskavo o izgubljeni vodi je na 52. konferenci o lunarni in planetarni znanosti predstavila vodilna avtorica študije Eva Scheller, ki je opozorila, da je Mars že zadnje 3 milijarde let suhi planet. Raziskava je razkrila, da je velika količina vode – med 30 in 99 odstotkov – ujeta v mineralih zemeljske skorje. Nekaj vode je kljub temu ušlo zaradi atmosferskega pobega, vendar pa ta ne predstavlja večinske izgube vode, kot je dolgo let veljalo.
Podatkovni sistem NASE
Do podatkov, ki so razkrili možno izgubo vode, so raziskovalci prišli s pomočjo številnih podatkov iz različnih misij NASE, ki so shranjeni v njenem planetarnem podatkovnem sistemu. Raziskovalci so podatke umestili v sistem in preučili količino vode na Marsu skozi daljše obdobje. Pri tem so bili pozorni na različna agregatna stanja vode, preučili pa so tudi kemijsko sestavo trenutne atmosfere in skorje na planetu.
Sestava vode
Vsi vemo, da je voda kemijska spojina, ki je sestavljena iz vodika in kisika. Ne vemo pa, da vsi atomi vodika med seboj niso enaki. Večina atomov vodika ima v jedru le en proton, medtem ko imajo nekateri, imenovani »devterij« proton in nevtron. Tak vodik imenujemo »težek« vodik, ki težje uide gravitaciji, kot tisti z enim protonom. Pri novi raziskavi so bili zato pozorni na razmerje devterija in lahkega vodika v atmosferi planeta, iz česar so sklepali da bi tolikšna količina vode, kot je prekrivala planet, težko ušla le skozi atmosfero.
»Recikliranje« vode
Na Marsu, kot tudi na Zemlji se dogaja proces kemičnega preperevanja, ki tvori gline in druge vodne minerale. Zemeljska stara skorja se nenehno topi v plašč in na mejah tektonskih plošč tvori novo skorjo, ki nato s pomočjo vulkanizma reciklira vodo in druge molekule nazaj v ozračje. Mars pa pri tem procesu nima tektonskih plošč, zaradi česar je »sušenje« površine trajno.
Ključna naloga Nasinega raziskovanja je astrobiologija in iskanje znakov starodavnega mikrobnega življenja. Rover, ki raziskuje Mars, bo opisal geologijo planeta in preteklo podnebje, kar bo pripomoglo človeškemu raziskovanju. Razumevanje razvoja Marsovega planeta bo zelo pomemben del razumevanja analiz in vzorcev, ki bodo razložili, kako se spreminja bivalnost na kamnitih planetih.
Novinar
