Martin Luther King mlajši in John Edgar Hoover sta osebi, ki sta zelo močno zaznamovali potek dvajsetega stoletja. Vsak na svoj način sta spremenila potek zgodovine, njuno delovanje pa je bilo veliko bolj povezano kot bi si mislili. V dokumentarnem filmu režiserja Sama Pollarda, ki smo si ga lahko ogledali na 23. Festivalu dokumentarnega filma, vidimo njuno (ne)sodelovanje in vpliv na ljudstvo.
Vsak protagonist je v očeh nekoga antagonist
Martin Luther King mlajši je širši množici poznan kot eden največjih, če ne celo največji aktivist vseh časov. Njegova borba za pravice temnopoltih, ki bi si po tristo letih segregacije in poniževanja končno zaslužila enakopravnost, je jasna. Manj jasno oziroma celo nekoliko namerno zamegljena pa je podoba Luthra v zasebnosti. Prav to je šlo tudi v nos vodilnim pri FBI, še posebej J. Edgarju Hooverju, ki je bil capo di banda omenjene institucije. Dve osebi, ki sta močno vplivali na zgodovino, sta si bili vsaj v nečem podobni. Njuno zasebno življenje je bilo skrito javnosti, vsaj v večini.
Je bil Luther oče štirih otrok, ki je neprestano varal svojo ženo in bi ta novica pomenila, da njegova poduhovljena moralnost le ni tako pravična, kot se zdi? Je bil po drugi strani Hoover res homoseksualec (takrat bi to pomenilo veliko), narcis in obsedenec z nadzorom? Če bi to prišlo na plano takrat, bi kljub (delni) nepomembnosti teh dejstev, to povzročil veliko eksplozijo v ZDA. Po eni strani Luther ni imel sredstev za raziskovanje Hooverja, saj je bil bolj pomemben boj, pa je bil Hoover tisti, ki mu je služba to narekovala.
Prisluškovanje Martinu Luthru in raziskovanje njegovih spolnih afer bi vsekakor pripomoglo k njegovemu končnemu cilju. Videli so ga kot grožnjo ZDA, a podatkov niso smeli razkriti, saj bi kmalu postalo jasno, da ima FBI veliko več moči kot jo lahko ima. Nekakšen začaran krog dveh mogočnih osebnosti dvajsetega stoletja, ki sta imela v svoj ples vpletenih še mnogo drugih vplivnih ljudi. Med njimi dva predsednika, ministre in usodo vseh prebivalcev ZDA. Za oba je postalo to gibanje življenjski dosežek, le da je bil vsak na svoji strani navidezne črte in vlekel vrv v svojo smer.
Istočasno lahko vidimo popoln nadzor, ki ga je držal Hoover v tistem času nad vsemi vpletenimi, kar smo izvedeli iz zgodovine in Luthrovo trnovo pot do pravice. Predstavljal je dva vidika, ki jih »Amerika« takrat ni prenesla, bil je temnopolt in vse pogosteje se je namigovalo, da naj bi bil pripadnik komunističnega gibanja. Oba sta na svoj način predstavljala »največjo državo na svetu« in brez kančka dvoma lahko rečemo, da sta se zapisala v zgodovino.
Pomen, ki je veliko več kot le posamezna oseba
Dokumentarec nam sicer ponudi veliko vprašanj in nekaj odgovorov, a se vseeno bolj zdi kot napovednik za leto 2027. To bo leto, ko bodo luč sveta lahko ugledali spisi in dokumenti o Luthru, ki jih je nabral FBI pred njegovo smrtjo (tudi po njej). Ali bodo kaj spremenili? To verjetno ne, saj sta se osebnosti že tako močno distancirali od samih objektov delovanja, da ti podatki ne bodo vplivali na zgodovino. Bi pa znal ogled dokumentarca nekoliko vplivati na mnenje o samih osebah in vzbuditi zanimanje o nekaterih večjih dogodkih v ameriški ter obči zgodovini. Še bolj pa bi lahko pomenile besede Martina Luthra Kinga mlajšega, ki jih je izrekel v svoji pridigi 5. novembra 1967 in popolno opišejo njegovo življenje in pomen v svetu pravičnosti.
»Danes zjutraj vam pravim, da če niste nikoli našli ničesar, kar bi vam bilo tako drago in tako dragoceno, da bi za to umrli, potem niste sposobni živeti. Lahko ste stari osemintrideset let, kot sem po naključju star jaz, in nekega dne se pred vami pojavi velika priložnost in vas poziva, da se zavzamete za neko veliko načelo, neko veliko vprašanje, neko veliko prizadevanje. In vi tega nočete storiti, ker vas je strah. Nočete storiti tega, ker vas je strah. Nočete storiti tega, ker bi radi živeli dlje. Bojite se, da boste izgubili službo, ali pa se bojite, da vas bodo kritizirali ali da ne boste več priljubljeni, ali pa se bojite, da vas bo kdo zabodel ali streljal na vas ali bombardiral vaš dom, Tako torej nočete zavzeti stališča. No, lahko živite še naprej, dokler ne boste stari devetdeset let, toda pri osemdesetih ste prav tako mrtvi, kakor bi bili pri devetdesetih, In prenehanje dihanja v vašem življenju je zgolj zapoznela razglasitev zgodnejše smrti duha. Umrli ste, ko se niste hoteli zavzeti za tisto, kar je prav. Umrli ste, ko se niste hoteli zavzeti za resnico. Umrli ste, ko se niste hoteli zavzeti za pravičnost…«
Urednik portala Student.si