Avantura do Mongolije poteka po načrtih. Skozi Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo in Turčijo so že potovali, trenutno pa so se nam javili iz Irana.
Zadnje jutro v Turčiji je bilo po besedah fantov čudovito. Navdušenje nad turško pokrajino jih je spremljalo še celo pot do meje z Iranom.
Pomanjkanje bencina in pot v neznano
Na poti proti meji naj bi jim že zmanjkovalo bencina, vendar ga na mnogih bencinskih črpalkah sploh ni bilo. Pomanjkanje bencina jim je povzročilo kar nekaj težav, izgubili pa so tudi nekaj časa.
Z zadnjimi kapljicami bencina so se začudeni morali ustaviti v manjšem kraju Sapuna, kjer so lahko napolnili tank. Srečni in zadovoljni so se nazaj do glavne poti iz mesta vrnili po drugi poti, kot so prišli. Pot je bila zanimiva in uživali so ob opazovanju pokrajine in naselij, vse dokler ni zmanjkalo asfalta. Tu je postalo zanimivo.
Pot je bila vedno slabša in po 15-ih minutah vožnje so že skoraj obupali. Potem so naleteli na staro turško domačijo. Želeli so izvedeti, kam jih bo peljala pot, vendar domačini niso znali jezika. Potem so se s kretnjami pogovorili po turško in ugotovili, da je tam konec poti. Morali so obrniti in nadaljevati po drugi poti nazaj do začrtane poti. Pred mejnim prehodom so se ustavili še v manjšem mestu Agri, kjer so jedli najboljše kosilo do sedaj.
Zmeda in slava v Iranu
V petek okrog 18. ure so prispeli do meje z Iranom. S turško mejo niso imeli težav, na Iranski pa so bili cariniki navdušeni nad avtomobilom, ki je sedaj že prava zvezda.
Zanimivo se jim je zdelo predvsem to, da mora šofer sam z avtomobilom čez mejni prehod, ostali potniki pa morajo peš skozi prehod za pešce. Pravijo, da je bilo kar malo srhljivo, saj je bilo vse zavarovano s kovinskimi ograjami in vojaki. Čudnih zapletov pa tu še ni bilo konec.
Na meji jim je nek Iranec vzel dokumente od avtomobila in jim dal navodilo, da naj sledijo njegovem taksiju, da bodo uredili dokumente. Tilen je bil za volanom, ostali so se prestrašeno posedli v avtomobil in se peljali za njim. Niso točno vedeli, kaj se bo zgodilo in ali bodo papirje sploh dobili nazaj. Po dveh kilometrih so se končno ustavili, moški je uredil dokumente in jim jih izročil nazaj. Po koncu pogovora so obstali ob cesti in se gledali toliko časa, dokler ni Iranec izrazil željo po napitnini. Nabrali so 5 dolarjev, vendar je bil tako nezadovoljen, da so mu dali še naslednjih 5. Zahvalil se je, zaželel srečno pot in odšel.
Nadaljevali so naprej po Iranskih cestah. Najprej so želeli menjati dolarje za Iranske riale, vendar so kaj kmalu ugotovili, da imajo manjši problem. Petek je v Iranu dela prost dan, zato so bile vse banke in menjalnice zaprte. Denar so menjali na ulici.
Prva postaja je bilo zgodovinsko mestece Maku. V bližini so našli zastonj kamp. Na recepciji so ob pogovoru z domačini ugotovili, da jih vsi poznajo in da so že prava lokalna turistična znamenitost. Nekdo jih je namreč slikal in dal fotografije na družbena omrežja, vsi domačini pa so bili nad njimi navdušeni. Še nekaj časa so se prijetno pogovarjali, potem so pripravili večerjo in kaj kmalu zaključili dan z zasluženim počitkom.
PODPRI PROJEKT slowenc – po pamet. pOŠLJI SMS POPAMET5 NA 1919 IN DONIRAJ 5€ ZA ZAVOD VOZIM.
Novinar
