Prof. dr. Simona Kustec je ministrica za izobraževanje, znanost in šport. V sproščenem pogovoru sva govorila o fakulteti, magisteriju in doktoratu ter nasvetih za nas mlade. Zaradi trenutne situacije pa sva nekaj besed namenila tudi korona krizi, družbenim omrežjem, položaju študentov v družbi in izobraževanju na daljavo. Ker pa se počasi bližajo tudi volitve je bilo obvezno nekaj pogovora usmeriti tudi v same volitve, udeleževanje mladih na le teh in željah za prihodnost. Kot vsi, se tudi sama strinja, da bomo iz te situacije prišli močnejše in boljše osebe.
Če začnemo kar z vašim šolanjem. Obiskovali ste fakulteto za družbene vede, natančneje smer politologije. Zakaj ste izbrali ta študij?
Glede na to, kar sem želela početi v življenju, mi je bil najbolj pisan na kožo. Nekaj, kar bo povezano z razumevanjem delovanja ljudi, družbe, tudi v politiki. Ko sem pregledovala študijske programe, se mi je zdel program analize politik in javne uprave na Fakulteti za družbene vede natančno tako zasnovan, fleksibilen in širok. Res mi je bil pisan na kožo. Zelo sem vesela, da sem se odločila za ta študij, še danes bi ga zopet vpisala.
Kako pa bi izbiro fakultete ter smer samega študija svetovali mladim? Kaj naj bo glavno vodilo pri njihovi izbiri študijske poti?
Naj sledijo svojemu srcu. Če izbereš študij na podlagi nekih racionalnih razlogov, a se s svojo izbiro ne moreš poistovetiti, je začutiti v sebi, potem to ni prava izbira. Vedno je treba najti pravo kombinacijo tega, kar te veseli, vsebin, v katerih se vidiš v nadaljevanju svojega življenja. To se mi zdi zelo, zelo pomembno. Ker sicer se zna zgoditi, da nekatere stvari delaš na silo, bolj pro forma in tako posledično na koncu dneva nisi zadovoljen sam s seboj, težko si srečen. Hkrati tudi delo, ki ga kasneje opravljaš, verjetno ni opravljeno tako dobro kot delo, v katerem si z dušo in srcem.
Izbira študija je podobno pomembna, kot druge najpomembnejše izbire v življenju, odnosih, pri ustvarjanju družine. Mislim, da si s tem podpišeš neko rdečo nit življenja. Zato je pomembno, da to počneš na način, ki te uresničuje in ki ti daje veter v jadra. Da živiš polno in z zadovoljstvom, zaletom.
Sama diplomska naloga pa ni konec študijske poti. Odločiš se lahko tudi za magistrski študij in doktorsko disertacijo. Vi ste se odločili za oboje. Zakaj in kako bi ponovno svetovalo tistim, ki jih ta odločitev še čaka?
Spet zelo podoben odgovor kot prej. Sledila sem srcu, svojim željam in zmožnostim. Dobila sem tudi priložnost za to, za kar bom hvaležna do konca življenja. Po diplomskem delu sem bila mnenja, da še nisem slišala vsega in da bom na magistrskem študiju lahko nadgrajevala znanje, kar se je tudi zgodilo. Videla sem, da so se nekatere stvari začele vračati na način, ko sem lahko tudi sama začela kreativno, inovativno in malo drzno razmišljati izven učbeniških okvirjev. Te stvari so držale vodo in sem lahko sama začela dodajati svoje znanje, predloge rešitev, sprememb. Sam intelektualni del pa me je tako potegnil vase, da sem se odločila tudi za doktorat. Le-ta pomeni tisto točko, ko na temeljih znanja, ki si ga pridobil od drugih, realiziraš in ustvariš nekaj, kar je čisto tvojega.
Vesela sem, da sem na ta način, tudi s podporo države, lahko zaključila svoj izobraževalni proces. Žal pa mi je, da je to potekalo v času, ko še nismo bili tako povezani s tujino, kot danes. Tako bi lahko vsaj en segment, idealno pa kar oba (magistrski in doktorski študij), opravila neposredno v tujini. Vseeno pa sem lahko posredno, preko številnih udeležb na poletnih šolah, konferencah in delavnicah, »vklapljala« pridobljeno mednarodno znanje v svoje magistrsko delo in doktorsko disertacijo. Oba programa sem tako dokončala na domačih tleh, a z močnimi vplivi in znanjem, ki sem jih pridobila v tujini. Vsem tistim, ki čutijo, da se želio potopiti v svet znanja, imajo dovolj discipline in potrpljenja s samimi seboj, polagam na srce, da naj se za to odločijo. Treba je iti do konca in še naprej.
Potem pa pride še življenje, praksa, pridejo nove priložnosti, kjer vse to znanje še dopolnjujemo in nadgrajujemo skozi vsakodnevne izkušnje.
In prav po koncu te študijske poti je po navadi treba najti svojo prvo zaposlitev. Kako ste jo našli vi in kako ste se spopadli s prehodom iz študentskih let v leta odraslosti?
Delo na fakulteti mi je bilo zelo všeč, posebej od druge polovice diplomskega študija dalje. Takrat sem tudi prvič zaznala, da obstaja možnost, da povežeš študij in delo s fakulteto. Na koncu pa se mi je ponudila še priložnost za to. Kandidirala sem za asistentko stažistko in ostala na svoji študijski katedri vse do danes. Nekako se mi je to zdelo, kot loto zadetek. Prostor za kreativnosti in duha, ki sem ga iskala, želela živeti. Želela sem zaposlitev, ki mi bo puščala možnosti, da stopam iz temeljnih okvirjev in pogledam, kje vse se skrivajo nove razvojne poti in rešitve, kaj boljšega je možno narediti za drugačno, boljše življenje ljudi. Vidite, verjetno bi v vsakem primeru končala na nekem inovativnem in raziskovalnem polju, tudi če to ne bi bila fakulteta. Mogoče se vam zdi smešno, a prav to vidim tudi kot poslanstvo svežega, neobremenjenega, a do ljudi odgovornega dela v politiki, ki je utemeljeno na znanju in vrednotah pravičnosti.
Ali bi mladim svetovali izbiro slabo plačane zaposlitve, kjer bi uživali ali odlično plačane službe, kjer ne bi uživali?
Vedno prvo. Vedno. In to zaradi tega, ker ni vse v denarju, čeprav na zunaj deluje kot sveta vladar, temu ni tako. Da si lahko srečen in izpopolnjen, potem denar ni tista rešitev, ampak iskanje nečesa, kjer lahko napreduješ kot oseba, na intelektualnem, vrednotnem če želite duhovnem nivoju. Vsako delo, ki ga opravljaš, je častno delo. Prepričana sem, da je tam, kjer se služijo visoki denarji in to hkrati ni kreativno delo, s to ponudbo nekaj hudo narobe. Prav je, da si človek nastavi ogledalo in se vpraša, kaj s svojim delom sporoča o sebi in ali se svet vrti v pravo smer.
Če preskočimo nekaj let vaše uspešne kariere, vas je leta 2014 Miro Cerar povabil v novo nastalo stranko SMC. Koliko časa ste razmišljali o ponudbi, samem vstopu v politiko in zakaj ste se odločili, tako kot ste se?
Zelo dolgo sem premišljevala, odločitev pa ni bila lahka. Se pa je ta ponudba zgodila v trenutku, ko sem sama sebe spraševala, kaj želim delati v svoji prihodnosti. Nekako sem v tistem obdobju čutila, da bi morala svoje znanje, delo in razmišljanje usmeriti v nekaj še bolj neposredno družbeno odgovornega. To je bilo tudi obdobje križpotja našega in tujega političnega ter družbenega dogajanja. Upali smo, da bi ga potencialno lahko rešili z novimi, razvojnimi, intelektualnimi, prebojnimi idejami, pri čemer bi potrebovali tudi čvrsto hrbtenico, da bi vse to lahko peljali naprej. Ko je povabilo prišlo, sem vedela, da se bo v primeru sprejetja ponudbe moje življenje drastično spremenilo, obenem pa sem čutila, da potrebujem spremembo. Zase vem, da v tistem obdobju nisem več dajala toliko sebe in svoje svežine v pedagoško-raziskovalno delo, kot bi si želela, po skoraj dvajsetih letih stalnega študija sem bila utrujena. Potrebovala sem novo izkušnjo in tako sem se na podlagi vsega tega odločila, da sprejmem ponudbo. Na začetku sem bila tudi povsem prepričana, da nam niti ne bo uspelo priti v parlament (smeh).
Potem se je zgodilo, kar že poznamo. Ni nobena skrivnost, da sem bila že tedaj prvotno predvidena za funkcijo na kateri sem danes, a je na podlagi mojega znanja z vidika delovanja parlamentarne demokracije, padla skupna odločitev, da sem bila imenovana za vodjo poslanske skupine. In tako smo skočili v valovito morje in splavali ter odplavali do konca mandata. Po viharnem obdobju smo vedeli in si želeli, da se vrnemo v bolj mirne vode. Tako na ravni stranke SMC kot parlamenta samega. Žal pa so se zgodili dramatični zasuki, ki niso nakazovali dobrih obetov za nadaljnji razvoj demokracije in prepotrebno stabilnost političnega sistema. Vedno več zadev se je dogajale vedno bolj nepredvidljivo.
V času, ko je bila epidemija v Sloveniji le še vprašanje časa, sem sredi projektnega dela v tujini dobila klic in poziv stranke SMC, da se vrnem in pomagam. Tokrat nisem več toliko odlašala z odločitvijo. To je bil klic odgovornosti. Bili so sicer pomisleki s strani mojih najbližjih, češ da vsega tega za svoj lastni mir in integriteto res ne potrebujem, a mi vse do danes ni žal. Zdi se mi, da je to prav in da je to nekaj, kar dolgujem državi, ki mi je omogočila, da sem to, kar sem.
Kako je videti vaš »povprečen« dan oziroma kako bi opisali dan ministrice?
Začne se med osmo in pol deveto uro s kavico in srečanjem z najožjimi člani mojega kabineta. Pregledamo, kaj vse je tisti dan na sporedu in kaj se je zgodilo ponoči in zvečer, ker včasih tudi takrat pride do sprememb. Potem sledijo nizi sestankov, usmeritev za reševanje in pripravljanje terena na vseh štirih temeljnih poljih našega resorja. Včasih se malo pozabi, da to ministrstvo ni le šolsko, da je tu še izjemno pomemben segment vrtcev in vseživljenjskega izobraževanja odraslih, kar je zelo pomembna dragocenost našega sistema. Polja znanosti in raziskovanja, kjer je velikega pomena naša vpetost v mednarodni raziskovalni prostor. Tako, da je tudi tam zelo živahen ritem. Prav tako v segmentu športa in mladih.
Vse skupaj je tako niz vsebin, z vpetostjo v številne komunikacije z organizacijami doma in v mednarodnem okolju, ki večinoma trenutno potekajo preko avdio-video konferenc. Ne znam si niti predstavljati, kako bi bilo v tem trenutku še potovati po svetu.
Tu so še relacije s parlamentom, različne covid posvetovalne skupine ter seje vlade. Nekako ob osmih zvečer se bo končal današnji dan. Iz dneva v dan me tako čaka niz raznolikih in zanimivih obveznosti, ki so polne novih vsebin, izkušenj, ljudi. Od okoli enajstih pa pogosto do enih ponoči pa sledijo še pregledi e-sporočil, in zasebne ter fakultetne pošte, ki mi jih seveda ni uspelo prebrati prej. Verjamem pa to niso povsem običajni ministrski dnevi, ampak so prvenstveno vezani na ritem trenutnih covid razmer.
Verjamem, da bo tega konec do poletja in bo življenje steklo bolj normalno naprej. Covid situacije bo konec, mi pa bomo imeli za naprej jasno začrtano pot in postavljene temelje. In to je tisto, kar se trenutno na ravni ministrstva tudi dogaja. Veliko sistemskega delovanja, pridobivanja financ in svežega zagona, ki smo ga uspeli pripeljati na naš resor. Napravili smo ogromne korake pri digitalizaciji izobraževalnega procesa in mislim, da smo pripravili odličen program EU za čas našega predsedovanja na področjih izobraževanja, znanosti, športa in mladih. Imamo dobro umestitev na ravni globalnih organizacij izobraževanj in znanosti. Postajamo zelo prepoznavni in referenčni partnerji. Finančno smo se tudi bogato okrepili za nadaljnja leta in bomo tudi zato malo lažje dihali.
Vidite, kar precej dela je v ozadju, ki ga javnost ne vidi in ki terja svoj čas in obveznosti. Ko govorimo o delu ministra velikokrat rečemo, da je to delo 24/7.
Že skoraj eno leto je minilo od začetka epidemije, ki je posledično dala še večjo moč družbenim omrežjem. Kako močno so po vašem mnenju družbena omrežja vplivala na samo dojemanje epidemije in spremljajoče krize?
Za tiste, ki jih uporabljajo, verjamem, da kar močno. Niso pa vedno odraz realnega stanja. Predvsem v zadnjem obdobju so postala prostor oziroma medij, kjer se odražajo zlasti stiske, jeza, celo nasilje. Če je to neki ventil, kjer lahko ljudje dajo iz sebe nekaj, kar bo za večno ostalo zapisano kot odziv doživljanja tega obdobja, potem je to po eni strani dobro. Ni pa to nujno najboljši pristop k reševanju problemov.
Kar moramo storiti, je racionalno, strpno in razumno in razumevajoče pristopanje k reševanju. Vse to pa je zelo težko. Tudi na našem resorju, kjer imamo situacije, v katerih vsak posameznik iz svojega zornega kota, svojega življenjskega stila, interesov in prioritet išče rešitev zase. Mi pa jo moramo poiskati za sistem. To pomeni ogromno interesov, ki jih moramo postaviti pod skupni imenovalec. Ta imenovalec pomeni, da najdemo rešitev, ki je najbolj optimalna za vse. V trenutni situaciji pa to hkrati pomeni, da nihče ni s takšnimi rešitvami povsem zadovoljen, ker vsaj minimalno, če ne že dramatično odstopajo od njihovih lastnih interesov, želja in pričakovanj. Žal je v tem obdobju potrebno poiskati rešitev, s katerimi nihče ne bo bolj prizadet od ostalih.
Skoraj toliko časa pa poteka tudi šolanje na daljavo, seveda z vmesnimi utrinki normalnosti. V tem času pa ste tudi kot mati dveh otrok in ministrica za šolstvo videli to iz dveh zornih kotov. Kako vidite trenutno izobraževanje na daljavo kot mati in kot ministrica?
V dani situaciji je izobraževanje na daljavo neki drugačen oziroma alternativen način izobraževanja. Veliko se govori, da so šole zaprte. To pa ne pomeni, da izobraževanja ni. Zanesljivo je drugačno in redefinirano z vidika urnika, z vidika vsebin, ki bodo poudarjene s strani učiteljev. A vendar izobraževanje teče in proces ni prekinjen. Ko zjutraj pogledam otroka, ki že začneta izobraževanje na daljavo, se mi zdi, da so učenci v odnosu z učitelji razvili bolj zaupanja vredno komunikacijo in odnos. Oba otroka, ki sta že starejša, je izobraževanje na daljavo naredilo mnogo bolj samostojna. V smislu, da natančno vesta katere so njune obveznosti, kako pristopiti, kaj je potrebno postoriti, koliko časa nameniti posameznim aktivnostim. Po drugi strani pa je to za mlajše otroke veliko bolj zahtevna naloga, pri kateri morajo zelo pomembno vlogo in pomoč prevzeti tudi njihovi starši. Vsi skupaj pa se med seboj sedaj povezujejo na drugačen način in vem, da se bodo ti pozitivni učinki pokazali, ko se bodo vrnili v šole. Na način, s katerim še nobena generacija do sedaj ni bila povezana, ki nam je ta hip še vsem skupaj nepoznan.
Verjamem, da bo ta generacija veliko bolj strpna, odgovorna in razumevajoča. To opazujem v komunikaciji s predstavniki dijakov in študentov. Predvsem tiste skupine, ki so v pripravi na maturo. Moram reči, da sem fascinirana, včasih tudi na robu solz, ko vidim, kako nam s svojimi odzivi, pozivi in željami vnašate odraslost, strpnost, potrpežljivost. Tu ni agresije, nespoštovanja ali destrukcije. Tu je samo sporočilo »težko nam je, hudo nam je, ampak bomo zmogli. Ali lahko mi vam kako pomagamo?« In to je ta solidarnostni trenutek, ki je nekaj neprecenljivega, kar lahko človek oddaja, če želi in če zmore. Zato šolski prostor in skupine v njem, predvsem vi, starejši učenci, dijaki, študenti predstavljate zgled celotni družbi. Kako sobivati z virusom je tisto, kar bo ostalo del naše kulture še kar nekaj časa. Vem, da bo zaradi vsega tega tudi vaša pozornost do lastnega zdravja še na višjem nivoju.
Velikokrat pravijo: »Ti ministrica nič ne narediš.« Edino, kar bi lahko človek zdaj storil, da bi pomagalo, je ukinitev virusa. Pozabljamo, da se nam dogaja situacija, ki je močnejša od vseh nas, vseh financ, ali česar koli temu podobnega. Na srečo pa imamo znanje, instrumente in ljudi, ki nam bodo pomagali najti odgovor na ta izziv narave. Prvi izmed odgovorov je zdaj cepivo. Z njim bo problem postal vse bolj rešljiv, obvladljiv, življenje pa predvidljivo.
V drugem protikoronskem paketu smo študentje dobili 150 € izrednega dodatka. Zdaj, v sedmem, ga bomo dobili ponovno v isti višini. Zanima me, ali je bila med odločitvijo prve in druge pomoči za študente kakršna koli razlika?
Razlike ni bilo. Študentje ste dodatek prejeli zaradi statusa študenta. V drugem protikoronskem paketu za študijsko leto 19/20 in v sedmem protikoronskem paketu za to študijsko leto 20/21. Velikokrat se to zamenjuje češ, da ste to dobili kot nek socialni korektiv. Niste. Vsi ste ga dobili na podlagi statusa študenta in seveda, če ste oddali vlogo. To je bila, recimo temu simbolna podpora in signal države, ki vam sporoča, da vas vidim, da vas na nek simbolni način v obliki neke državne žepnine spodbuja, hrabri, da zdržite, da ji je mar, da ste pomembna skupina družbe. Nima pa to nobene povezave z bodisi socialno pomočjo ali pomočjo, ker sedaj težje lahko opravljate študentsko delo. Ta ukrep je striktno vezan na vaš študijski proces. Da se ne predate, ne obupate, da študirate naprej.
ŠOS je vladi v zadnjih mesecih predlagal kar nekaj predlogov za izboljšanje položaja študentov, na začetku decembra kar osemnajst. Eden izmed teh je nadomestilo izgubljenega dohodka v višini 80 odstotkov plačila študentskega dela v zadnjih dvanajstih mesecih. Je to lahko realnost?
Z vidika odgovornosti, ki jo imamo na našem resorju, in tudi z osebnega zornega kota je vaša prva temeljna naloga študirati. Če se vi ob študijskem procesu odločite, da želite oziroma morate opravljati tudi študentsko delo, je to drug segment, ki nima povezave s samim študijskim procesom. Tako je to vprašanje bolj povezano z delom gospodarske iniciative in politike dela. Zelo različne pa so tudi same vsakdanje situacije. Kot opazujem, nekateri študentje zdaj delajo druga dela, razvažajo hrano, ali delajo od doma in podobno. Še vedno kljub omejitvam obstaja določen segment dela in od vas je odvisno kako se znajdete in obenem najdete delo. Enako kot pred korono, ko ste si delo prav tako poiskali sami. Bila je ponudba in vi ste se odločili, če boste to delo opravljali ali ne. Je pa potrebno vedeti, da vprašanje študentskega dela ne sodi k vprašanjem izobraževalnega procesa, ampak širše. Kar je bistveno za naše ministrstvo, je, da tudi v času korone omogočimo razmeram najbolj optimalne pogoje za izvajanje študijskega procesa in osvajanje novih znanj.
Upanje za konec epidemije predstavlja cepivo, ki pa močno deli prebivalstvo. Bi se lahko zgodilo, da bi cepivo postalo pogoj za opravljanje študija, vaj in prakse?
Obveznega cepljenja ni, razen za nek del skupin, ki so pri delu v neposrednem stiku z okuženimi Kolikor mi je znano, so imeli študentje medicinske fakultete že možnost cepljenja, saj tako delo opravljajo na praksah in so izpostavljeni prav omenjenim situacijam. Kar se pa tiče glede dvomov v cepljenje, ki jih tudi ni malo, pa vam kot znanstvenica zagotavljam, da je to znanstveni dosežek, ki je bil verificiran in potrjen in mu gre prav zaradi tega zaupati. Če želimo zaščititi sebe in svoje bližnje, potem zame osebno tu dileme ni. Če bi dvomila v znanstveni dosežek cepiva, bi dvomila v znanstveno skupnost, ki ji pripadam. Lahko smo zelo hvaležni, da je bilo to cepivo v relativno hitrem obdobju odkrito in verificirano na znanstvenih osnovah ter nam ponujeno, da reši še eno v nizu zdravstvenih težav naše civilizacije.
Ena izmed možnosti odpiranj šol in fakultet je po tako imenovanem regijskem pristopu. Kako bi se odprtje osrednjeslovenske regije in ob istočasnem zaprtju štajerske in primorske regije, ujemalo z nudenjem enakih možnosti izobraževanja? Seveda, če bi se tak primer zgodil.
Regijski pristop je po t. i. semaforju sproščanja ukrepov predviden v primeru rdeče in oranžne stopnje ogroženosti. Z vidika študijskega procesa to pomeni, da se že v prvem valu sproščanj študijski proces na fakultetah v prostorih odpre za nujne laboratorijske vaje za študente, nadalje za seminarje z do 10 udeleženci in za opravljanje izpitov. Potrebno pa bo veliko previdnosti pri prehajanju regij, pri obštudijskih aktivnostih, odpiranju študentskih domov. Skratka, veliko zahtevne in odgovorne koordinacije in razumevanja bo treba pokazati. Do sedaj smo z vidika različnih skupin, ki ste vpete v študijski prostor, videli veliko mero profesionalnosti, korektnosti in omogočanje storitev na najboljšem nivoju. Zato verjamem, da boste tudi ob tokratni vrnitvi univerze, zaposleni in študenti pristopili na enak način.
Slišali smo lahko, da obisk trgovine ni obveza, temveč odločitev. Zelo banalno, a tudi fakulteta ni obvezna, temveč je le odločitev. Ali bi lahko s pravimi in zadostnimi ukrepi na fakultetah preprosto rekli: »Če želiš iti na faks, lahko greš«?
To je stvar odločitve posameznih fakultet v sodelovanju z univerzami. Kar so ponudile fakultete na začetku leta, je bilo v veliki večini primerov izobraževanje hibridnega modela. Določena skupina je imela z razdaljo in ukrepi omogočeno izobraževanje na fakulteti, druga skupina pa je to poslušala od doma. Naslednji teden sta se ti skupini zamenjali. Pri laboratorijskih in drugih vajah pa se išče način, kako bi vsi varno prišli na vaje. Se pa je pri nekaterih predmetih in smereh pokazalo, da je proces od doma bolj uspešen kot na fakulteti. Vsak na ravni svoje univerze, fakultete, katedre in svojega predmeta poišče optimalen način in usmeritve, da vam prenese znanje na najboljši možni načinov danih razmerah.
V upanju, da se vsa ta agonija hitro konča, bi preskočili nekaj mesecev do oktobra. Ali že potekajo priprave na novo študijsko in šolsko leto?
Razpisna mesta za študijsko leto bodo kmalu aktivirana. To je prav v teh dneh v pripravi in pričakujem, da bomo po običajnih korakih vse te aktivnosti tudi izpeljali. Vmes pa moramo poskrbeti, da boste vi imeli možnost uspešno zaključiti študijsko leto in dijaki opraviti maturo, da se lahko vpišejo na fakultete. Želimo si, da procesi tečejo na normalen način v neobičajnih razmerah in da letošnjo jesen začnemo z neobremenjenim in živahnim novim študijskim letom brez virusa.
Naslednje leto naj bi potekale parlamentarne volitve. Udeležba mladih že tradicionalno upada in morda bo naslednje leto drugače. Kako pomembne so volitve in kako bi trend udejstvovanja mladih na volitvah obrnili navzgor?
Rešitev je preprosta. Pojdite na volitve in ne pozabite, da vaš glas šteje. Šteje s tem, ker izberete tisto opcijo, za katero verjamete, da je tista, ki vam bo zagotavljala najbolj optimistično, najbolj odprto in priložnosti, spodbud polno prihodnost, ki je še vsa pred vami. To je prvi ključ do uspeha. Če ne greste na volitve, pravzaprav prepuščate odločitev o svoji usodi tistim, ki so volili. Ko pa greste in izberete ponudbo stranke, v kateri idejah, pogledih, načinih delovanja se najlažje prepoznate, ste naredili, kar vam neposredno omogočajo volitve. Pomembno je tudi, da se med seboj spodbujate in pogovorit, zakaj so volitve pomembne za vas. Sama vedno v svojih sporočilih sporočam mladim, apeliram k vašemu vključevanju v volitve in politiko samo, da greste volit, da kandidirate na volitvah, če čutite takšen klic in željo.
Časi, ko so volitve predstavljale samo striktno podpiranje starih vzorcev delovanja političnih strank, bodo morali končno in čimprej zvodeneti. Priložnost bo morala dobiti tista politična opcija, ki vam bo nekaj zagotavljala in do vas mladih nosila neko razvojno odgovornost, ki vas bo spodbujala in vabila v svoje vrste kot pomemben sogradnike rešitev za prihodnost družbe. Zelo pomembno za vse nas je , da tisti, ki imate to željo in možnost, v teh procesih res tudi aktivno sodelujete. Svoj razvoj morate pisati vi sami in ne pustiti, da ga za vas pišejo drugi. Na mojih predavanjih bi vam rekla, da bolj kot boste pasivno in aktivno prisotni v volilnih procesih, bolje bo, kjer po teoriji pasivno pomeni kot volivci, aktivno pa kot kandidati (se nasmeje).
Katere besede bi za konec namenili mladim?
Na vas svet stoji. Tako kot boste pristopili v odnosu do sveta in ljudi, tako prihodnost pišete sebi in nam vsem. Vsaka zgodba o uspehu se začne s čim večjo mero znanja, vrednotnega odnosa do sebe in drugih ter jasnimi in poštenimi kriteriji, kaj je prav in kaj je narobe. Če boste vse to znali imeti v sebi, potem nas starejše nima biti česa strah. Delajte na tem in bomo šli lahko skupaj mirno in v lepo prihodnost.
Urednik portala Student.si
