Ministrstvo za kulturo je naznanilo, da sta v register nesnovne kulturne dediščine odslej vpisana raba hišnih imen in petje na tretko.
Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.
Kaj sploh so hišna imena?
Hišna imena so lastna imena hiš s pripadajočo posestjo, njihovih prebivalcev in objektov v skupni lasti. Pogosto ostajajo dokaj nespremenjena kljub menjavi lastnikov ali njihovih priimkov.
Ne ve se točno, kdaj so nastala hišna imena. Strokovnjaki domnevajo, da so nastala že pred nastankom priimkov, da je bilo lažje razločevati ljudi in posesti med seboj.
Razne zapise hišnih imen so sicer našli v zgodovinskih dokumentih od 16. stoletja dalje. Bolj sistematični zapisi pa so se pojavili šele na koncu 18. stoletja.
Nastajanje trajnejših hišnih imen je oslabelo po 2. svetovni vojni, ko se je začela množična gradnja stanovanjskih hiš. Ponekod pa sokrajani še danes hišam ob njihovi izgradnji podelijo hišno ime.
Zakaj so se hišna imena vpisala v register kulturne dediščine?
Hišna imena je treba ohranjati, ker so pomemben del jezika. Poimenovani objekti so namreč del dejanskega in miselnega svetu tistih, ki so jih poimenovali.
Zaradi procesov deagrarizacije in urbanizacije podeželskih naselij so hišna imena marsikje vedno manj v rabi, zato je njihov vpis v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije pomemben korak pri njihovem ohranjanju.
Ponekod jih poznajo le še starejši domačini, za njihovo ohranjanje je torej ključno osveščanje ljudi, predvsem mlajših. Tako se bo raba hišnih imen ohranila v vsakdanjem življenju lokalnih skupnosti.
Pa petje na tretko?
To je način petja, ko je osnovnemu triglasju, ki ga sestavljajo osnovni glas (naprej), spremljevalni glas (čez) in bas, v najvišji pevski legi dodan četrti glas, imenovan tretka.
Triglasje se s tretko torej razširi v štiriglasje. Linija tretke lahko poteka samo po dveh temeljnih tonih. Podobna je baritonskim oz. basovskim glasom, lahko pa poteka v melodični liniji.
Petje ne tretko je prepoznano kot poseben pevski način, ki razkriva večje možnosti združevanja glasov, harmonsko bogastvo in barvo, ki jo dodaja najvišji glas.
Pomembnost v Sloveniji
Petje na tretko je kot obnovljena praksa od konca 80. let 20. stoletja zelo razpršeno po slovenskem ozemlju. Izvaja se s spontanim petjem, najpogosteje pa na odru kot prikaz nevsakdanjega načina petja in veščine petja v najvišji legi.
Petje na tretko se je hranilo v nekdanjih središčih te pevske prakse (npr. v Halozah, na Brežiškem, Kozjanskem), pa tudi tam, kjer delujejo mlajše poustvarjalne skupine (npr. v Ljubljani, Kranju, Tržiču).
Način petja na tretko so s prekinitvami ohranile skupine, ki so se naslonile na lokalno pevsko tradicijo.
Tak način petja v svoje repertoarje vključujejo številne poustvarjalne pevske skupine, pevske skupine folklornih društev in izvajalci z lastno pevsko tradicijo.
Novinar
