Druga svetovna vojna je kot najsmrtonosnejši konflikt v zgodovini človeštva spisala nešteto zanimivih življenjskih zgodb, mnogo od njih je upodobljenih v knjigah ali filmih, o nekaterih pa se še danes ne ve veliko, čeprav so vanje bili vpleteni glavni akterji tega šestletnega pekla.
Ko je bila v začetku leta 1943 vojna vihra na vrhuncu, ko je nacistična Nemčija že leto in pol bila bitko s komunistično Sovjetsko zvezo, je smrtna sovražnika Adolfa Hitlerja in Josefa Stalina združil nepričakovan slučaj.
Nečak voditelja tretjega rajha Leo Rudolf Raubal mlajši je bil pred izbruhom vojne direktor ene od tovarn jekla v avstrijskem Linzu. Oktobra 1939 se je pridružil Luftwaffeju (nemškemu letalstvu, op. a.), kjer je opravljal vlogo poročnika. Njegovim nadrejenim je bilo znano, iz katerega družinskega drevesa izvira, poleg tega pa je bil tudi na videz kar podoben svojemu stricu Adolfu, zato so ju pogosto primerjali.
Ko se je poleti leta 1941 začela operacija Barbarosa, nemška ofenziva na Sovjetsko zvezo, je bil Raubal premeščen na Vzhodno fronto. Dobro leto kasneje ga je pot vodila v Stalingrad, kjer se je odvila najbolj krvava bitka druge svetovne vojne, v kateri je življenje izgubilo več kot milijon ljudi.
Proti koncu spopada, ko je že bilo jasno, da se Nemcem obeta poraz in da bo na tisoče vojakov ostalo v sovjetskem ujetništvu, je poveljnik 6. nemške armade Friedrich Paulus Hitlerju napisal osebno pismo, v katerem ga je prosil, naj Raubla s posebnim letalom rešijo iz »klavnice«, kot Stalingrad pogosto imenujejo zgodovinarji.
Hitler je to možnost zavrnil in 2. februarja, ko se je feldmaršal Paulus predal kot prvi s tovrstnim činom v zgodovini nemške vojske, je Raubal skupaj z 91 tisoč rojaki postal vojni ujetnik. Zgodovinarji si nato v svojih razlagah niso enotni, dejstvo pa je, da se je kmalu po morda celo odločilnem porazu Hitler premislil – nečaka je želel rešiti skoraj gotove smrti, ki je v Sovjetski zvezi čakala vojne ujetnike.
Hitler si je poleg tega iz ujetništva želel rešiti tudi že omenjenega Paulusa, čigar izkušnje so bile za vrhovni štab Wehrmachta (nemške vojske, op. a.) neprecenljive. V koncentracijskem taborišču Sachsenhausen pa so imeli tudi Nemci vse prej kot običajnega vojnega ujetnika, ki so si ga želeli unovčiti pri zamenjavi za bodisi Paulusa bodisi Raubla. V prvih tednih nemške ofenzive na Sovjetsko zvezo je bil namreč po bitki pri Smolensku zajet Jakov Džugašvili, prvi sin Josefa Stalina.
Nemci so najprej v zameno zanj želeli Friedricha Paulusa, a so Sovjeti zavrnili. Hitler je nato vse upe položil na osebno noto. V zamenjavi bi nazaj dobil svojega nečaka, Stalin pa sina. A obstajala je težava. Sovjetski vodja je namreč do Jakova čutil prezir in ga nikoli ni jemal za svojega.
Ponudbo nemškega sovražnika je tako zavrnil z besedami, ki so kot ene njegovih redkih – Stalin namreč nikoli ni veljal za dobrega govorca – zapisale v številne zgodovinske knjige: »Samo pomislite, koliko sinov je končalo v taboriščih in drugih ujetništvih. Vojna je pač vojna.«
Iz menjave tako ni bilo nič. Raubal je ostal v ujetništvu vse do leta 1955, ko so ga izpustili iz moskovskih zaporov. Ob vrnitvi v Avstrijo je v Linzu služboval kot učitelj, umrl pa je leta 1977 na počitnicah v Španiji. Paulus se je iz Rusije vrnil še dve leti prej, potem ko je v sklepni fazi vojne postal glasen kritik nacističnega režima in je bil tako del sovjetske propagande. Umrl je 1. februarja 1957.
Jakov Džugašvili na drugi strani ni imel tako »srečne« usode. Konca vojne ni dočakal, saj je v ujetništvu umrl kmalu po tem, ko je njegov oče zavrnil Hitlerjev predlog za zamenjavo. Razlog za smrt še danes ni povsem znan, najverjetneje je storil samomor, saj je to kot najstnik kazal samomorilska nagnjenja. Nekateri viri pa poročajo, da so ga ubili nemški pazniki, ko je skušal pobegniti.
Junior novinar
