Znanstveniki so odkrili ostanke dveh starodavnih rib, ki so se na spodnjih čeljustih ponašale s čekani, na zgornji pa en sam velik sabljast vampirski zob. Te, zdaj že izumrle ribe, so tako čudne, da ni drugih znanih rib – živih ali mrtvih – ki bi jim bile podobne.
Zob teh rib je tako čuden, da so znanstveniki enega izmed njih poimenovali Monosmilus chureloides, kar v grobem pomeni »enodelni nož Churel«. Če se sprašujete, kaj je Churel, tega ne raziščite pred spanjem. To je vampirski demon, ki spreminja obliko in z velikimi čekani, ki jih najdemo v folklori več držav Južne Azije, vključno s Pakistanom, kjer je bil fosil odkrit.
Obe starodavni ribi pa imata dve zelo različni zgodbi o izvoru
Eno so našli v Belgiji in jo leta 1946 opisal paleontolog Edgar Casier, ki jo je imenoval Clupeopsis straeleni. Ta 30 centimetrska riba je živela v zgodnji eocenski epohi pred približno 50 milijoni let.
V nasprotju s to, je na novo opisana M. chureloides, dolga 1 meter, živela pred približno 45 milijoni let v plitvih morjih sedanjega Pakistana. Živela je istočasno in na istem kraju kot nekateri najzgodnejši štirinožni kiti. Ta riba je imela na spodnji čeljusti 16 ukrivljenih čekanov, ki so bili manjši v ozadju in »progresivno večji proti sprednji strani«, je povedal vodja raziskave Alessio Capobianco, doktorski študent na oddelku za znanost o zemlji in okolju na Univerzi v Michigan.
Najdaljša čekan je bil dolg 2 cm ali približno 20 % dolžine celotne glave. Tako kot morski pes, je tudi ta riba verjetno menjala zobe, »saj smo v spodnji čeljusti našli nekaj nadomestnih zob«, je dejal Capobianco.
Na zgornji čeljusti je velikanski ukrivljeni čekan
»Ob zaprtih ustih bi segal od vrha ust pa vse do dna brade,« je dejal. M. chureloides je verjetno uporabil svoje izjemne zobe za lov na manjše ribe. »Vendar je težko domnevati njihov natančen namen, saj nobena riba danes nima podobnega nabora zob,« je dejal Capobianco. »Mogoče je, da so dolgi zobje tvorili nekakšno past ali kletko za plen, podobno kot pri nekaterih globokomorskih ribah, ali pa bi jih lahko uporabila za zabadanje drugih rib.«
A to so le ugibanja. Vse je v domeni špekulacij, je dejal Capobianco. V tem trenutku preprosto ne vemo.
Enkratni primerek M. chureloides je bil leta 1977 zbran s skupno odpravo z Univerze v Michiganu in Geološkega zavoda Pakistan. Šele pred kratkim pa so ga pregledali, ko sta si ga ogledala Capobianco in njegov svetovalec, višji raziskovalec študije Matt Friedman, izredni profesor paleontologije in direktor Muzeja za paleontologijo na Univerzi v Michiganu.
Potem ko je CT s preiskavo odkril strašljive zobe ribe, se je Friedman spomnil podobnega, čudaškega sabljastega zoba v fosilu C. straeleni. Ekipa je primerjala oba primerka.
»Klupeopsis in Monosmilus sta očitno tesno povezana, ker ni drugih znanih rib (živih ali izumrlih), ki bi imele enako sestavo zob.«
Potomec teh starodavnih bitji je… Inčun.
Anatomska analiza je pokazala, da so te sabljaste ribe tesno povezane z inčuni. »To je bilo za nas še eno veliko presenečenje, saj so vsi živi inčuni veliko manjši od tistih izumrlih oblik,« je dejal Capobianco. »In večina je specializirana za uživanje planktona in ima zelo drobne zobe.«
Mogoče ni tako čudno, da sta ti dve ribi v zgodnjem eocenu uživali v mini razcvetu. Dinozavri so izumrli pred približno 65 milijoni let, ko je velikanski asteroid ob koncu kredne dobe udaril na Zemljo. To množično izumrtje ni uničilo le bitja na kopnem, ampak tudi v morjih. Toda oceani niso ostali prazni dolgo časa.
»Večina vrst rib, ki jih lahko danes opazujete v morju, izvira iz tega kritičnega obdobja,« je dejal Capobianco. »Poleg teh so se razvijali in diverzificirali tudi bizarni evolucijski poskusi, kot so sabljasti inčuni, vendar iz nekega razloga niso preživeli do današnjega časa.«
Novinar
