Leta 1110 je luna izginila z neba. Sedaj vemo zakaj.

Pred skoraj tisočletjem se je v Zemljini atmosferi zgodil velik pretres. Velikanski oblak delcev, bogatih z žveplom, je stekel po stratosferi in je nebo zatemnil mesece ali celo leta, preden je nazadnje padel na Zemljo.

Vemo, da se je ta dogodek zgodil, ker so raziskovalci izvrtali in analizirali ledena jedra. V vzorcih, odvzetih globoko znotraj ledenih ploskev ali ledenikov, so našli žveplove aerosole, ki nastanejo zaradi vulkanskih izbruhov, ki so dosegli stratosfero in padli nazaj na površino.

Led lahko tako ohrani dokaze o vulkanizmu v neverjetno dolgih časovnih okvirih, vendar je določitev natančnega datuma dogodka, ki se prikaže v plasteh ledenega jedra, še vedno težaven posel.

Kriva Peklenska vrata?

V tem primeru so znanstveniki domnevali, da je nahajališče žvepla nastalo zaradi velikega izbruha, ki ga je leta 1104 sprožil islandski vulkan Hekla, imenovan »Peklenska vrata«. Ker se tanek trak ledu uvršča med največje depozicije nalaganja sulfata v zadnjem tisočletju, se sliši verjetno.

Kaj pa, če se izkaže, da je sprejeta časovna premica ledenega jedra zamaknjena? Pred nekaj leti je ena študija zaključila, da je časovnica, imenovana Greenland Ice Core Chronology 2005 (GICC05), v prvem tisočletju n.š. zamaknjena do štiri leta, v naslednjem pa do 7 let.

Te ugotovitve po novih raziskavah, ki jih je vodil paleoklimatolog Sébastien Guillet z Ženevske univerze v Švici, pomenijo, da Hekla navsezadnje ne bi mogel biti krivec za velikanski sulfatni vzorec.

»Pomembno odkritje, ki izhaja iz tega revidiranega datiranja v jedru ledu, je glavni in doslej neprepoznani bipolarni vulkanski signal z odlaganjem sulfata, ki se začne konec leta 1108 ali v začetku leta 1109 n.š. in vztraja do grenlandskih zapisov do začetka leta 1113,« avtorji v svojem prispevku pojasnjujejo, da lahko dokaze za isti dogodek vidimo tudi v podobno spremenjeni kronologiji ledenega jedra Antarktike.

Da bi prišli stvarem do dna, so začeli s preučevanjem starih kronik

Da bi raziskali, kaj je lahko odgovorno za to, da te starodavne sledi najdemo tako na vrhu, kot na dnu sveta, je ekipa združila zgodovinsko dokumentacijo in iskala srednjeveške zapise čudnih, temnih lunarnih mrkov, ki bi lahko ustrezali stratosferski meglici večjih eruptivnih dogodkov.

»Spektakularni atmosferski optični pojavi, povezani z višinskimi vulkanskimi aerosoli, že od antičnih časov pritegnejo pozornost kronistov,« piše ekipa.

»Zlasti poročanje o svetlosti luninih mrkov se lahko uporabi tako za zaznavanje vulkanskih aerosolov v stratosferi kot za količinsko določitev stratosferskih optičnih globin po velikih izbruhih.«

Skrivnostni temačni lunin mrk

Po podatkih Nase, ki temeljijo na astronomskem retrokalkuliranju, je bilo v Evropi v prvih 20 letih zadnjega tisočletja, med letoma 1100 in 1120 n.š., opaziti sedem popolnih luninih mrkov.

Med njimi je priča luninega mrka, ki se je zgodil maja 1110, zapisal o izjemni Lunini temačnosti med pojavom.

»Na peto noč v mesecu maju se je pojavila Luna, ki je zvečer svetila, potem pa se je pomalem zmanjševala njena svetloba tako, da je takoj, ko je prišla noč, popolnoma ugasnila. Bilo ni nobene svetlobe niti krogle, sploh ni bilo videti ničesar,« je zapisal opazovalec v Peterboroughski kroniki.

Dejanski krivec za črni mrk

Številni astronomi so od takrat razpravljali o tem skrivnostnem in nenavadno temnem luninem mrku. Stoletja po tem, ko je angleški astronom Georges Frederick Chambers pisal o tem, je dejal: »Očitno je, da je bil ta mrk primerek »črnega« mrka, ko Luna postane precej nevidna, namesto da bi zasijala z znanim bakrenim odtenkom.«

Kljub temu, da je bil dogodek v zgodovini astronomije dobro znan, raziskovalci nikoli niso domnevali, da bi ga lahko povzročila prisotnost vulkanskih aerosolov v stratosferi, čeprav je to najverjetnejši vzrok, kaže nova študija. Če je čas pravi, kakšen vulkan je bil odgovoren za oblak žvepla, glede na to, da je Hekla zdaj zunaj okvira?

Čeprav je nemogoče zagotovo vedeti, skupina meni, da je najverjetnejša razlaga Japonska gora Asama, ki je leta 1108 ustvarila velikanski, večmesečni izbruh. Bistveno večjega kot je bil poznejši izbruh leta 1783, v katerem je umrlo več kot 1400 ljudi.

Vpis v kronikah opisuje dogodek leta 1108: »Na vrhu vulkana je bil požar, na guvernerjevem vrtu debela plast pepela, povsod so polja in riževa polja neprimerna za gojenje. Nikoli nismo videli kaj takega v državi. Zelo čudna in redka stvar.«

Dokaze iskali tudi v drevesnih letnicah

Raziskovalci so poleg poročil prič preučili tudi dokaze o drevesnih letnicah, ki kažejo, da je bilo leto 1109 izjemno hladno leto. Dokaz temelji na bistveno tanjših drevesnih obročih.

Druga zgodovinska dokumentacija, zlasti poročila o podnebnih in družbenih vplivih v letih 1109–1111 n.š., potrjuje hipotezo, da bi lahko izbruh leta 1108 (ali niz izbruhov, ki se je začel tisto leto) privedel do katastrofalnih učinkov na prizadete skupnosti.

Raziskovalci so našli obilje pričevanj, ki se nanašajo na neugodne vremenske razmere, neuspehe pridelka in lakoto v teh letih. Pri tem ugotavljajo, da zbrani dokazi kažejo, da so se težave v preživljanju, ki so se začele leta 1109, poglobile v lakoto v več regijah zahodne Evrope.

Seveda teh davnih stisk seveda ni mogoče jemati kot dokaz kakšnega posebnega eruptivnega dogodka. Toda raziskovalci trdijo, da vsi dokazi združeni skupaj kažejo na »pozabljeno« kopico vulkanskih izbruhov v letih 1108 do 1110, ki so sprožile strašne posledice za človeštvo.

Alen Krapež

Novinar