Dejstvo je, da je trenutna pandemija povzročila pandemijo lažnih informacij. Teorijam zarote glede koronavirusa verjamejo zelo različni ljudje, od študentov in profesorjev do politikov. Nekaj podobnega se je dogajalo v zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja, ko so ljudje verjeli v razne neresnice glede aidsa.
V osemdesetih in devetdesetih letih so po svetu krožile zgodbice o tem, da je bil virus HIV ustvarjen v laboratoriju, da so testi neveljavni in celo, da se okužbo lahko zdravi s kozjim mlekom. Lažne novice o virusni bolezni covid-19 se danes širijo še hitreje in lažje, saj imamo družbena omrežja. Vsak lahko napiše, slika ali posname, kar hoče, vsebina pa se v trenutku razširi po celem svetu.
Preberemo lahko mnogo teorij o tem, kaj je povzročilo izbruh, ter o morebitnih zdravilih in preventivi. V Iranu je več ljudi umrlo, ker so pili industrijski alkohol, prepričani, da jih bo ta zaščitil. Marca letos so ankete pokazale, da 13 % Američanov verjame, da je virus izmišljen, kar 49 % pa verjame, da je ga je umetno ustvaril človek. Nekateri verjamejo, da so ga ustvarili Kitajci, drugi, da so go ustvarili Američani. Določeni posamezniki trenutno situacijo imenujejo 3. svetovna vojna, Trump pa rešitev vidi v vbrizgavanju dezinfekcijskega sredstva. Tudi brazilski predsednik Jair Bolsonaro in venezuelski predsednik Nicholas Maduro sta na družbenih omrežjih promovirala zdravila, ki so neučinkovita.
Zakaj ljudje verjamejo lažnim informacijam?
Družbeni omrežji, kot sta Facebook in Twitter, sta javnosti obljubila, da bosta lažne vsebine poskusila čimprej odstraniti. Tisti, ki verjamejo, da je koronavirus izmišljotina, so lahko družbi nevarni, če ne upoštevajo ukrepov, si na primer ne umivajo rok dovolj pogosto. Psihologi iščejo razloge, zakaj toliko ljudi verjame absurdnim teorijam in priporočilom.
Preveč informacij
Vsak dan nas z vseh strani bombardirajo z informacijami. Zdi se, da je koronavirus edina tema pogovorov, člankov in televizijskih oddaj, da ne govorimo o družbenih omrežjih. Posledično smo nagnjeni k temu, da pri izbiri informacij uporabljamo intuicijo. Avtorji lažnih sporočil običajno na enostaven in prepričljiv način predstavijo svojo trditev ter jo opremijo s slikami in grafi, vključijo tudi osebne zgodbe in imena. Ta kombinacija je za mnoge zadostna in se ne spuščajo globlje, ne poskušajo preveriti vira informacij.
Ponavljanje
Večkrat ko slišimo, vidimo ali preberemo neko informacijo, bolj realna se nam zdi. Nova informacija postane dejstvo, zdi se nam domača in povsod prisotna, kar zamenjamo za resničnost.
Deljenje brez razmisleka
Veliko ljudi razne udarne članke deli brez razmisleka o njihovi resničnosti. Problem družbenih omrežij je namreč v tem, da ne spodbujajo resnice, temveč vključenost, dogajanje in komunikacijo – všečke, komentarje in delitve. Mnogo ljudi lažne informacije deli tudi, ker o njih niso prepričani in si želijo mnenja drugih.
Refleksni odziv
Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k temu, da intuitivno odreagirajo. Psihologi za odkrivanje tega fenomena uporabljala CRT (cognitive reflection test, torej test kognitivnega odziva). Ta meri nagnjenost posameznika, da bo premagal nepravilen instikntivni odziv in o zadevi razmislil ter šele na to reagiral. Bolj kot je človek nagnjen k drugi možnosti, manjša je verjetnost, da bo verjel in delil razne teorije zarote in druge lažne informacije. CRT ne meri inteligence kot take, ampak tendenco posameznika, da bo to inteligenco uporabil tako, da bo o informaciji analitično razmislil. Ljudje, ki CRT slabo naredijo, bodo hitreje verjeli lažnim informacijam – tudi če so sicer inteligentni in izobraženi.
Kaj lahko naredimo?
Strokovnjaki menijo, da lahko vplivamo vplivamo na to, kako hitro ljudje verjamemo lažem. Organizacije, ki poskušajo ovreči teorije zarote, se morajo poslužiti istih metod kot tisti, ki jih širijo. Informacije morajo predstaviti na razumljiv in ne preveč kompleksen način ter ob uporabi fotografij in grafov. Pri tem se morajo izogibati ponavljanju samih mitov ter resnico predstaviti čim bolj izrazito, tako da si jo bo publika zapomnila. Posamezniki pa bi se morali pred deljenjem kakršnekoli informacije vedno vprašati, od koga je prišla, ali se jo da preveriti, na čemu temelji in kakšna je v primerjavi z drugimi obstoječimi podatki.
Novinar
