Zemeljska pola, odkar vemo, obstajata kot ledeni puščavi. Življenje tam sicer obstaja, vendar se ljudje in večina drugih živali oklepajo varnosti gostoljubnejših podnebnih krajev bližje ekvatorju.
Nista pa vedno bila objeta v led. Vemo, da so bili v starodavni preteklosti našega planeta pogoji precej drugačni. V srednjem obdobju krede, pred približno 90 milijoni let, je gosta koncentracija atmosferskega CO2 ustvarila precej bolj vroče globalne temperature. To je prineslo taljenje polarnih ledenih površin in višjo morsko gladino, za 170 metrov današnje.
Kako bi izgledal Južni pol v takšnem svetu? Zahvaljujoč osupljivemu znanstvenemu odkritju imamo svoj odgovor.
Leta 2017 so med odpravo v Amundsenovem morju raziskovalci izvrtali globoko v tla pod morsko dno Zahodne Antarktike, blizu lokacije ledenikov Pine Island in Thwaites in le približno 900 kilometrov stran od južnega pola.
Kar so odkrili, zlasti na globinah približno 30 metrov, je bilo izrazito v nasprotju s sestavo usedlin bližje površju. Plast je bila prvotno oblikovana na kopnem in ne v oceanu.
Bili so na neodkritem ozemlju v več pomenih. Nihče še nikoli ni vzel vzorca obdobja krede iz zemlje s tako južne točke na svetu. Raziskovalci niso bili pripravljeni na to, kar je natančnejši pregled z rentgensko računalniško tomografijo (CT) razkril.
Rezultati so pokazali zapleteno mrežo fosiliziranih rastlinskih korenin. Mikroskopske analize so našle tudi dokaze o cvetnem prahu in sporih, kar kaže na ohranjene ostanke starodavnega deževnega gozda, ki je obstajal na Antarktiki pred približno 90 milijoni let. Preden se je pokrajina spremenila v neplodno ledeno deželo.
Številni rastlinski ostanki kažejo, da je bila obala Zahodne Antarktike takrat gost, zmeren, močvirnat gozd, podoben gozdovom, ki jih danes najdemo na Novi Zelandiji.
Posledice te najdbe brez primere, nam ne povejo le, da je polarno rastlinsko življenje obstajalo že od nekdaj. Namigujejo tudi na to, kako je bilo to mogoče.
Po ocenah ekipe bi bilo zaradi premikanja kontinentalnih plošč vrtalno mesto nekaj sto kilometrov bližje Južnemu polu v času, ko so kraljevali še dinozavri. Južni pol je bil takrat, tako kot zdaj, med antarktično zimo štiri mesece podvržen neomajni temi.
Kako je ta starodavni pragozd uspeval tako dolgo prikrajšan za sonce?
Da bi to ugotovili, so raziskovalci s pomočjo modeliranja rekonstruirali, kakšno bi lahko bilo starodavno podnebje tega davno pozabljenega gozdnega območja na podlagi bioloških in geokemijskih podatkov, ki jih vsebujejo vzorci zemlje. Glede na simulacije so bile ravni CO2 v ozračju srednje krede bistveno višje, kot so sprva menili znanstveniki.
V tem zelo segretem okolju (z letno povprečno temperaturo zraka okoli 12 stopinj Celzija), bi gosta vegetacija zajemala celotno celino Antarktike. Ledene ploskve, ki jih poznamo danes – skupaj s pripadajočim hlajenjem – ne bi obstajale.
Še veliko je za prebrskati po pridobljenih podatkih za boljšo sliko, raziskovalcem pa vseeno omogočajo veliko boljše razumevanje globokih vezi med koncentracijo CO2 in polarnim podnebjem v prazgodovini, ko so dinozavri še tavali po Zemlji.
To je lekcija zgodovine, ki bi lahko imela resen pomen za prihodnost planeta, glede na to, kako trenutno naraščajo sodobne ravni CO2. Nevarna krivulja, ki zahteva izravnavanje.
Razen če še enkrat želimo gozdove na najhladnejših mestih Zemlje in pustimo oceanom, da narišejo nove zemljevide.
Novinar
