(»Ostani doma« v luči razvojne separacije)
Marta Jenko, prof. pedagogike, psihoterapevtka, vodja Ambulante SFU Ljubljana
Ostani doma, je v zadnjem času najpogosteje slišana, sporočena, uzakonjena sintagma. Namenjena je vsem odraslim, otrokom, starostnikom, mladostnikom, mladim odraslim … in tudi študentom. Mediji sporočajo, da je adrenalinske odvisnike in mlade težko zadržati doma, da kršijo odlok o zbiranju na javnih mestih, da je to težava, saj nehote postajajo prenašalci virusa ali pa so dodatna obremenitev za zdravstveno osebje. Vlada se sprašuje, zakaj se to dogaja? Kdo so ti mladi, ki kršijo osnovno načelo preživetja, kaj jim ni jasno? Zakaj kršijo, zakaj se upirajo, komu se upirajo, zakaj tvegajo, zakaj potencialno ogrožajo sebe in druge? Ali ne verjamejo, da jih bo doletela bolezen ali se ne zavedajo, da jo bodo lahko razpršili na svoje domače, stare starše? Ali se ne zavedajo posledic? Ali nekaj zanikajo, kar je v nebo vpijoče ali sploh razmišljajo? Jim je sploh mar?
Za odraščanje gre. To so običajni mladi ljudje, srednješolci v višjih letnikih, študentje, mladi, ki so ravno dobili svojo prvo zaposlitev. To so tisti, ki bodo čez par let diplomirali, magistrirali, zasedali pomembna in odgovorna delovna mesta, ki bodo odločali, povezovali, sprejemali odgovornosti in odločitve. To niso kakšni prestopniki, ki bi hoteli rušiti varnost in ki bi želeli škodovati. To so običajni mladi ljudje, uspešni srednješolci, študenti, ki hočejo doseči prav to, kar se od njih pričakuje. Imajo željo, namen, cilj in vizijo. In kršijo, ker imajo nek globok nezaveden vzgib, moč odraščanja in tenzijo odcepitve od ljudi, ki so jih »spravili gor«. To ni opravičilo za nesprejemljivo vedenje ta hip, ga pa pojasnjuje. Nekaj tiči za vsem tem, vendar to ni samo pasivna agresija brez razloga. Uspešni so v svojem izobraževanju, angažirani, trudijo se. In več kot očitno se agresivno borijo za nekaj zelo pomembnega, kar jim je bilo v teh kriznih razmerah odvzeto. Morda jih je strah, da bi ostali doma, prav zares obtičali doma, tudi po krizi in tako bi izgubili preveč in ko kršijo, da bi si dobili nazaj nekaj avtonomije, dobijo prav to, česar se najbolj bojijo – dodatni nadzor avtoritet, sporočilo, da niso zreli in tako počasi tonejo nazaj, česar jih je najbolj strah, nazaj v varno naročje. Virus jim je začasno vzel, ravnokar doseženo avtonomijo: možnost študija, študentski dom, študentski zaslužek, kulturni utrip univerzitetnih mest, morda športno druženje po napornih predavanjih, praktično usposabljanje v ustanovah, vaje, seminarje … Izgubljajo, veliko več, kot se na pogled zdi. Kot da jim virus jemlje prihodnost, kot da se začasno ukinja, njihovo (študentsko) življenje, kot da se zmanjšuje njihova vera v sebe. Kot da ni več samo od njih odvisen njihov uspeh. Prej so verjeli, da ko bodo od-delali svojih 10.000 ur predavanj, vaj, seminarjev in učenja, bodo postali strokovnjaki, bodo dosegli svoje sanje, bodo odšli od doma z dvignjeno glavo, svoji avtonomni usodi naproti in bodo odrasli in bodo svobodni. Sedaj pa je virus udaril na to začrtano pot študijskega uspeha in osamosvojitve. Jo prekinil, onemogočil, ustavil. Za koliko časa? Za dolgo? Za zmeraj? Študenti so se vrnili domov in ostajajo doma več, kot le za vikend ali počitnice. Začenja se intersubjektivni mentalni proces, ki ga ne razumejo in ga težko prepoznajo kot dobrega. Na začetku jih spremljajo samo občutja nelagodja morda nepotrpežljivosti.
Ko, sedeč na kavču v mamini kuhinji spet slišiš, »ostani doma«, »ostani doma«, se zdi, kot da se ti rušijo sanje. Bil si v Ljubljani, skrbel si za sebe, odgovorno si opravljal svoje študijske obveznosti, sedaj pa se moraš regresivno vrniti nazaj v svojo družino, kjer tečejo stvari podobno, kot so tekle, ko si odhajal študirat. Družina je trden, rigiden sitem, ki ga poznaš in ti je kot takšen, dajal varnost. Ravno si ga začel preraščati, presegati s koraki osamosvajanja izven doma. Ravno nimaš več domotožja čez vikend in ne zdi se ti oditi vsak vikend domov, ker imaš v študentu svoje prijatelje, krog ljudi, ki ti ustrezajo, navezal si se. In tako prideš potem, zaradi virusa, nazaj domov. Vsi te toplo sprejmejo. Mama skuha in opere, oče postori moška dela, otroci po kosilu pospravijo z mize in potem se porazgubijo v svoje sobe, če jih imajo. Če si se vrnil v družinsko stanovanje v devetem nadstropju, se lahko umakneš edino v svoj telefon, v tvoj svet nekoga in nečesa, kar si si ravnokar zgradil izven doma. In najkasneje po treh tednih si spet želiš, da bi se lahko čim prej vrnili k študiju, da bi nadaljevali svojo pot, da bi zagovarjal tisto seminarsko nalogo in opravil tisti najtežji izpit za letnik.
Ampak novice ob sedmih zvečer sporočajo, da bodo ukrepi trajali dlje in da se bodo podaljševali v pozno pomlad, da se bodo zaostrovali in še in še … govori še predsednik in še zunanji minister. Kot da izginja zunanji svet in ti se izgubiš v sebi. Skrb prerašča v jezo in potem v strah, da bo morda študijsko leto končano prej, preden boš opravil vse študijske obveznosti.
Najprej si užival v podaljšanem koncu tedna, kot bi bili prvomajski prazniki. Potem si se, ko jih ni bilo konec, depresivno umaknil. Potem si skušal odmisliti in pozabiti, potisnil si dogajanje v nezavedno, da bi lahko mirno obsedel v dnevni sobi svojih staršev. In ko je bilo bližine preveč, si hotel iti ven, samo malo, da pogledaš daleč, daleč v neko svojo prihodnost, da jo spet začutiš, da ne bi zbledel občutek, da prihodnost obstaja, da bi lahko samo malo spet verjel vanjo. Ko obuvaš svoje superge in vlečeš na sebe tisto znošeno študentsko jakno, postane jasno, da si del te družine, da si spet kot mali otrok in da vsi pazijo na tebe. In mama že vpije iz kuhinje, da ne bi slučajno kam šel, da moraš ostati doma in oče že stoji na vratih, enako kot včasih, enako kot pred desetimi leti in grdo gleda. Evo, spet si tam, »de ja vu«. Spet oni vejo, kaj je za tebe dobro, in spet svetujejo, prosijo, grozijo, silijo, prepovedujejo. Starši ali država, avtoriteta, vsi so isti. Spet si postal njihov otrok, ki ga negujejo in skrbijo zanj, in vse kar narediš po svoje, je narobe. Vsa težko dosežena avtonomija, ki si jo mukoma pridobival in si jo gradil v dneh, ko si zaradi domotožja jedel jabolka z domačega vrta, da si okusil slad domačnosti, ki si jih prinesel s seboj v Ljubljano, ko si vonjal mehčalec puloverja, ki ga je mama doma oprala z ljubeznijo. Sedaj je ves dosežek tega napora šel v nič. Vse je izginilo, vse je šlo z virusom in s pozivom: »ostani doma«. In oni mi istočasno govorijo, naj že odrastem, oni mi pravijo, naj bom samostojen in isti oni mi sedaj ukazujejo, naj ostanem doma, naj bom poslušen, naj bom spet otrok svojih staršev. Drugače pač ne gre. Ko prideš domov, vsak zagrabi svojo staro utečeno vlogo in je ne izpusti. Kako naj potem ostanem doma? Doma naj ostanem, delam naj se, da sem spet majhen, podrejen, priden otrok, to hočejo? To pričakujejo starši, to pričakuje država? Zaprli so naš študentski dom. Ta slogan, »ostani doma«, kdo si ga je izmislil? Ta slogan uničuje že doseženo avtonomijo in pot mladih ljudi v odraslost. To je tako, kot bi ti sporočili, da boš ostal brez študija, brez prihodnosti, brez odraslosti in svojega lastnega življenja. Kdo si je izmislil ti dve grozni besedi, ki si jih ravno toliko presegel, da slutiš, kako je biti odrasel? To je nesmisel, to je retrogradna sila odraščanju, to je dekompenzacija in regresija na zgodnejše faze otroškega razvoja. In ravno si dobil svoj prvi dobro plačani študentski »job« v Ljubljani. Jezen si, zelo si jezen. Besen.
Se nadaljuje. Počakaj na drugi del (svoje) zgodbe! Objavljen bo v torek, 7. aprila.
V okviru svoje študijske prakse odgovarjajo študenti SFU Ljubljana, pod strokovnim mentorstvom izkušenih psihoterapevtov Psihoterapevtske Ambulante SFU. Če potrebuješ poglobljeno pomoč, nudi Ambulanta SFU različne oblike psihoterapije.
