Himna je simbol naroda in predstavlja, poleg grba in zastave, našo (ali katero drugo) državo. Slovensko himno predstavlja sedma kitica pesmi Franceta Prešerna »Zdravljica«, ob melodiji istoimenske skladbe Stanka Premrla.
Himna in njeni običaji
24. člen Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi pravi naslednje: himna se izvaja ob izkazovanju običajne počastitve v skladu z običaji. Kaj so ti običaji, če bi govorili takole iz glave? Držimo se za srce, pojemo, stojimo in ne smemo ploskati. Medtem, ko petje in držanje za srce nista ravno nujna, sta druga dva dela zelo kočljiva. Ploskanja po himni zakonodaja ne prepoveduje, a se je nekako obdržalo, da se po himni ne ploska. Izjema so športne prireditve, kjer naj bi se po himni ploskalo v čast zmagovalcem. Ploskanje ni prepovedano, ampak se šteje bolj kot nespoštovanje državnih simbolov.
Kako pa je s stanjem med himno? Med himno stojimo, ker izkazujemo spoštovanje do države in naše narodnosti. Kot ploskanje ni zakonsko prepovedano, ampak je znak nespoštovanja. Medtem, ko pri ploskanju še obstajajo neke »luknje« kdaj lahko in kdaj ne, je stati med himno obveza. Izjema so seveda tisti, ki tega niso zmožni. Kdor med himno ne stoji, ne spoštuje svoje države, postane upornik.
Kaj pa se zgodi v primeru, če ti država obrne hrbet, in si ostal sam? Protesti pred parlamentom in metanje granitnih kock. Porazno slaba udeležba na volitvah. Nezmožnost vzpostavitve vlade in posledična menjava le te. Katastrofalne razmere v državi, ki ji moraš v vsakem primeru ostati zvest in jo spoštovati. Ali spoštovanje države pomeni spoštovanje njenih vodilnih? Zvest sem državi, ampak ne njenim voditeljem. Stavek, ki ga lahko slišimo po celem svetu. Narod se upira na različne načine. Protesti, neudeležba, javno kritiziranje in v najhujšem primeru tudi vojna. Včasih pa se zgodi, da posameznik prevzame težo celotnega naroda na svoja ramena. Povzdigne narod s tem, da ogrozi sebe. Ta oseba postane junak, heroj ljudstva bi lahko rekli. Štiri leta nazaj se je to zgodilo v ZDA. Z zelo preprostim načinom. Klečanje med himno.
Pokleknil sem za državo, ta mi je vzela možnosti
Colin Kaepernick je bil leta 2011 na naboru lige NFL izbran kot 36. po vrsti. Leta 2012, je po poškodbi prvega podajalca, Alexa Smitha, prevzel vlogo prve violine v ekipi. Že prvo leto je ekipo popeljal do finalnega nastopa, kjer so izgubili proti Baltimore Ravensom za 3 točke. Njegova kariera je bila v strmem vzponu, in ogromno pogodbo, eno končnico in nekaj poškodb kasneje, je njegova kariera zavila v drugo, nepričakovano smer. 14. avgusta 2016, je Kaepernick med državno himno sedel na klopi, a ker je bila to pripravljalna tekma niso bili dovolj pozorni. Tekmo kasneje, proti Green Bayu, pa je svet opazil. Sprva je sedel, a ga je igralec Nate Boyer »prepričal«, naj raje poklekne. In tako je pokleknil.
Naslednji meseci so bili za ZDA in ameriški nogomet kaotični. Na tekmi proti Dallasu, je poleg Kaepernicka, klečala tudi celotna nasprotna ekipa. Želja je bila opozoriti na policijsko nasilje nad temnopoltimi, ki je bilo v vzponu. Kaepernickova kariera se je najverjetneje končala, saj do danes ni zaigral na nobeni tekmi. Začelo pa se je nekaj drugega in to so spremembe. Z Emmyem nagrajeni oglas podjetja Nike, »Verjemi v nekaj, tudi če to pomeni žrtvovati vse kar imaš« (Believe in something. Even if it means sacrificing everything, op.p), je imel podporo v Sereni Williams in LeBron Jamesu.
Z vzponom interneta in družbenih omrežjih, smo za to izvedeli vsi. Tudi tisti, ki športa ne spremljajo pogosto. Zvezdniki so svoje platforme izkoristili za obveščanje javnosti o napakah sistema. Kaepernick je v novo nastalem svetu, stvari končal na staromoden način. V javnem televizijskem prenosu ni uporabljal besed, ampak eno samo gesto. Žrtvoval je sebe, medtem ko je verjel v moč naroda. »Ne bom stal in kazal spoštovanja zastavi države, ki zatira temnopolte in druge ljudi manjšin.« je povedal po tisti tekmi: »To je več kot nogomet, in zame bi bilo sebično, da bi nad dogajanjem obrnil pogled. Na ulicah so trupla, storilci pa so prostih rok.«
»Ne iščem odobravanja. Če mi vzamejo nogomet in ostale pogodbe, bom vedel, da sem se boril za pravo stvar.« je še povedal za javnost. Prišel je konec sezone 2017, ko se mu je iztekla pogodba, a ni dobil nobene ponudbe, od katere koli ekipe v ligi. Oktobra je vložil tožbo proti ligi, da naj bi se lastniki ekip skupno odločili, da nima mesta v nobeni od ekip. A igralci so še vedno klečali, kar je pripeljalo do novih odločitev. NFL liga se je določila, da morajo igralci in osebje na igrišču, med himno stati in tako kazati spoštovanje do zastave. Po uporu zveze igralcev, so to začasno ustavili. Enako se je zgodilo v ligi NBA, ženski nogometni ligi in univerzitetnih športnih ligah.
Preprost poklek je bil tisto, kar je sprožilo pogovore v »največji« državi na svetu. In ti pogovori še vedno trajajo. Stvari se premikajo na boljše, sistem se je popravil. Rasizem obstaja, borba proti njem pa tudi. In Borba na preprost način, način ki bi ga lahko povzeli mnogi. Način, ki ne škodi drugim ljudem, pa vseeno doseže svoj cilj. Morda bomo tak način spremembe nekoč videli tudi v Sloveniji. Verjetno ne v primeru rasizma, ampak kakšna druga težava. Spet nove volitve, vzpostavitev (nepotrebnega) vojaškega roka, nova zdravstvena in pokojninska reforma ter še kaj drugega, ki nam »grozi«. Do začetka sprememb na boljše pa bomo Slovenci med himno pač stali.
Urednik portala Student.si
