Kdo je tisti, ki pravzaprav določi, katerega spola bo otrok? V rojstnem listu je napisan spol fantka, a se ta čez nekaj let ne počuti kot fant. Veliko ljudi misli, da je to izbira, ampak ni. To je nekaj, čemur mi pravimo: »Ostani zvest samemu sebi.« Spolov je več kot le dva in jih ne določajo le kromosomi, ampak nekaj drugega. Znanost, vera in mnenja o številih spolov so vedno različni. So starši tisti, ki določijo spol otroka, ali je to nekaj, za kar se odloči otrok sam?
»Klasika 90ih«
Če se ravnamo po tistem, kar je vedno veljalo, potem sta dva spola. Moški in ženski. Največkrat jih pri rojstvu ločimo kar po videzu. Z besedami iz vsem poznanega prizora iz filma Policaj v vrtcu: »Fantje imajo penis, punce pa vagino.« Velikokrat lahko beremo o besu, ki ga imajo nekateri ljudje, ki ne priznavajo več kot teh dveh spolov. Obstaja možnost, da veliko teh ljudi ne priznava istospolnih razmerij, ampak to je debata za kdaj drugič. Ker je internet postal del našega vsakdana, ga bi tu uporabil kot primer. Do nedavnega smo imeli pri izdelovanju profila le dva spola. Zdaj je veliko več možnosti, največkrat ne želim opredeliti. Bi se to počasi začelo pojavljati tudi v rojstnih listih, kot je to v nekaterih državah po svetu, kjer starši obkrožijo možnost X.
Miti o določanju spola
Obstajajo študije, ki preučujejo, kdaj bo par imel fantka oziroma punčko. Če bi želeli spočeti fantka, bi morali načrtovati spolni odnos, ki je bližje ovulaciji. Izbran naj bo položaj, ki omogoča globoko penetracijo. »Moške« semenčice bodo imele bolj prijazno pot in tako večjo možnost za preživetje. Prav tako je zaželeno, da ženska pri spolnem odnosu doživi orgazem, saj se tako ustvarijo bolj ugodni pogoji za »moške« semenčice.
Če bi par želel imeti punčko, naj ima spolni odnos nekaj dni pred ovulacijo. Položaj naj bo tak, da omogoča bolj plitvo penetracijo. Tako bodo semenčice odložene nekoliko stran od materničnega vratu, in bodo preživele le bolj trdožive, »ženske« semenčice. Ženska naj se orgazma izogiba, saj ta povzroči okolje, ki je neugodno za te semenčice.
Pripravljenost družbe
Z razvojem interneta so vse novice postale bolj globalne, in jih lahko preberemo že naslednjo minuto po dogodku. Velikokrat lahko preberemo o starših, ki so se odpovedali lastnemu otroku, ker je spremenil spol. Tako smo lahko preko interneta in v živo, vsi priča razdorom družin, ker ne sprejemamo oseb take kot so. Vsak otrok lahko že pri starosti dveh ali treh let, pokaže svojo naklonjenost do določenega spola. Lahko bi rekli, da večina staršev pove, da je z otrokom nekaj narobe. Globlje težave se pojavijo v primerih, ko je otrokova okolica trdno odločena, da se spol ne spreminja. Vključijo se zdravniki, psihoterapevti, psihiatri in podporne skupine. Je to res potrebno? Da o nasilju in grožnjah ne govorimo.
Družba sama je naredila velik korak naprej v tem področju. Še vedno pa smo daleč od vsesplošnega priznavanja nečesa, ki na posameznika nima posebnega vpliva. Kot pri vsem bo tudi tu potrebno še veliko časa, da bomo kot družba lahko priznavali več kot le tisto, česar smo navajeni.
Korak k rešitvi problema
Amsterdamska Klinika za spolno identiteto je razvila nizozemski pristop za zdravstveno skrb pri osebah s spolno disforijo. Spolna disforija ali motnja identite spola je neskladje biološkega in družbenega spola, ki je dodeljen ob rojstvu. Sam pristop je različen glede na starostno skupino otrok. Ločijo se na tiste, ki so stari do dvanajst let in tiste, ki so starejši. Pristop jemlje v obzir vsak vidik psihološkega delovanja mladostnika in ni usmerjen zgolj v izključevanje spolne disforije. Želi zagotoviti potrebna sredstva in veščine za psihološki razvoj in jim omogočiti življenje med in po procesu potrditve spola.
To je le manjši korak k rešitvi problema, ki zahteva veliko več kot nekaj podpore. Tisti prvi korak, ki je najbolj pomemben je, da to razrešimo sami pri sebi. Ali je to res nekaj kar vpliva na vsakega posameznika, in nam dejansko spremeni življenje. Bodimo prijazni drug do drugega in pred nami bodo lepši dnevi.
Urednik portala Student.si
