Nina Kosmač, pisateljica in vnukinja slovenskega romanopisca Cirila Kosmača, je lansko leto izdala svoj prvi roman Utvare. Njeno življenje je precej razgibano in polno izzivov, kar avtorica rada sama poudari. Poleg vseh mejnikov v življenju je imel nanjo velik vpliv tudi ded, Ciril Kosmač, katerega se spominja le v dobri luči. Prav danes, 28. januarja, pa mineva 40 let od smrti tega slovenskega pisatelja.
Z avtorico romana Utvare sva se pogovorili o njenem delu, študentskih letih ter o njenem zaznamovanem življenju.
Lansko leto ste izdali svoje prvo delo z naslovom Utvare. Kako bi v nekaj besedah povedali, o čem govori roman?
Roman se dotika dekadentne sodobne družbe, kriminala in spolnosti. Osrednja tema pa je osamljenost in iskanje lastne identitete. Kraj dogajanja so švicarski internati, v katerih bivajo otroci tretje kulture.
V delu velikokrat poudarite termin »otroci tretje kulture«. Kaj naj bi to pomenilo?
Otrok tretje kulture je človek, ki je preživel otroška in mladostniška leta, izven kulture staršev (Pollock & Van Reken, 2001, p. 19). Če ste gledali najnovejši film režiserja Woodyja Allena iz leta 2019, ki govori o študentih, dežju in New Yorku, moram priznati, da so današnji študentje, kakor jih opisuje v tem filmu Woody Allen, dokaj podobni moji predstavi otrok tretje kulture. Junak Gatsby uporablja tujke, se spozna na umetnost in je prepotoval večji del sveta. Govori na svojevrsten in abstrakten način ter uporablja prispodobe in reference iz klasičnih filmov, stripov, glasbe itd … Pravzaprav ima glavni junak ogromno znanja, s katerim dejansko ne ve, kaj početi … Enako kot mi, otroci tretje kulture.
Danes v nekaterih osnovnih šolah, današnjim otrokom tretje kulture, nudijo psihološko svetovanje, kako sprejeti kulturne šoke, se spopasti s selitvami in premagati travme, ki se pojavljajo ob spremembi okolja in izgubi prijateljev. To počno v tujini na zasebnih šolah predvsem sociologi, psihologi in tudi psihiatri.
Tudi vi ste se v mladosti veliko selili. Kje vse ste živeli?
Vsepovsod … Kot otrok v Braziliji in Peruju, kot najstnica pa v švicarskih internatih. Omenila bi samo nekaj mest in krajev, ki so me na neki način zaznamovali: Rim, San Remo, Miami, New York, Madrid, Granada, Barcelona, Almuñecar, Cartagena de Indias v Kolumbiji, Nica, Pariz, Monte Carlo, Cortina d Ampezzo …
Ali so te selitve vplivale na izoblikovanje vaše identitete?
Ja. Vsekakor. V dobrem in v slabem kajti povsod je moj dom, a vendar nisem nikjer doma.
Se mogoče zaradi tega tudi vi štejete pod otroke tretje kulture?
Seveda, se imam za otroka tretje kulture. Pred devetim letom sem kot hči slovenskih staršev živela v Braziliji in Peruju, torej, spadam pod sociološko definicijo otrok tretje kulture. Za moje pojme je bila pisateljica in nobelovka, Pearl Buck, prvi otrok tretje kulture, ker je kot otrok migrantov bivala na Kitajskem. V njenih romanih opisuje, kako nikdar ni uspela dejansko, ne spoznati, ne doumeti kitajske mentalitete in kulture. Enako se tudi jaz bojim, da poznam veliko različnih kultur, a da se mi bistvo vsake posamezne kulture izmika.
Ste vnukinja znanega slovenskega pisca Cirila Kosmača. Kako je vaš ded vplival na vas?
Zaznamoval me je kot človek, ki me je naučil spoštovati tišino. Bil je izjemno dobrosrčen in hkrati pameten. V zgodnjem otroštvu je bilo življenje z njim lepo in mirno.
Ker smo študenti, vas moram vprašati, kakšno je bilo vaše študentsko življenje. Ali imate mogoče kakšen nasvet za nas?
V študentskih letih me je preganjala sla po znanju in bila sem »piflarka«, ki je bila vedno vsaj med prvimi tremi najboljšimi v razredu. Kljub temu je bil takrat, na žalost, moj edini življenjski cilj zgolj brezpredmetna zabava. Veliko sem se učila, ker mi je bilo to v veselje in zabavo, ampak hkrati pa sem tudi obiskovala vse vrste zabav in dogodkov in počela stvari, kar so jih starejši smatrali za neumnosti.
Nasvet za vas? Ne … Tega pa res ne zmorem!
Ne maram ljudi, ki se smatrajo za strokovnjake na vseh področjih, neke vrste dedi vsevedi, ki nenehno pametujejo in uveljavljajo svojo voljo in svoja načela mladim študentom. Počutim se dokaj nelagodno kot predmet raznovrstnih raziskav kot otrok tretje kulture, da bi si vam upala podati kakršen koli nasvet. Želim pa vsem študentom po vrsti veliko sreče in lepih trenutkov. Srečo na tej poti, ki se imenuje življenje!
Edinole morda, bi vas prosila, da ne pošiljate mladoletnih otrok v elitne internate, ker obstaja velika možnost, da bodo ti otroci nesrečni. Nihče od nas, ki smo študirali v internatih, ni poslal svojih otrok v noben internat in vsi, ne glede na različne kulture, se strinjamo, da nočemo ponoviti napak naših staršev, pa tudi pretirano srečni nismo.
Novinar
