Z Žigo sva vstala s svojih sedežev avtobusa, ki naju je v večernih urah zimskega popoldneva peljal z bližnje trgovine. (Mimogrede: v kanadskih trgovinah se v redni prodaji da najti kar nekaj slovenskih izdelkov, med drugim Radensko in Argeta pašteto.)
Proti koncu hoje s sedežev zadnjih vrst proti vratom sva opazila, da se nama bo pri izstopu, pri sprednjih vratih, pridružil George – najin cimer, živeč v sobi nasproti, s katerim smo si delili kuhinjo, kopalnico in strast do nogometa.
Prihajal je iz Gane, od koder je s 16 leti prišel v Kanado, leta, ki jih je sedaj tu podvojil. Bil je prijazen, preprost in odkritosrčen, hkrati poln veselja in žalosti, ter nama pripovedoval vse o nogometu: o Crveni Zvezdi, dominantni Barceloni, prezirajočemu Arsenalu (ni važno, sredi katere situacije smo bili: ‘Man, Arsenal is shit!’), kako je bil nogomet včasih manj pomehkužena igra, o njegovi nogometni rekreaciji, kjer sta bili tudi v Kanadi vedno dve konstanti: Angleži so bili vedno pametni, preden so stopili na igrišče, George je nazorno razložil, da so zares dajali vtis, kot da so Ronaldinho et al., ko pa je prišla praksa, so se spotikali ob žogo; ter Srbi in Albanci so se vedno stepli.
Pojmi Kanade
V rafalu bom naštel TV značilnosti Kanade, ki odsevajo tamkajšnjo družbo in ki so zares vredne omembe: Republic of Doyle: kriminalno slabo posneta serija, ki gledalca pusti v tišini. Nasmejala je zaradi svojih nenamernih napak, kot nekoč ta (ki ni ušla Žigu), ko so v avtomobilskem lovu lovili kriminalca in je bil v enem kadru v okolici sneg, nato vse zeleno, ter nato spet pobeljeno … Kot kaže, v Kanadi niso ravno vajeni lova na kriminalce, saj jih lovijo celo leto. Druga pomembna TV oddaja je Rick Mercer Report. Izredno pozitiven primer simpatične komedije, satire, pa tudi resne kritike kanadske družbe. Kronski dragulj je segment, v katerem se Rick Mercer odpravi raziskovat: različne poklice, festivale, politične shode … In iz vsake od teh priložnosti naredi zares simpatično komedijo: vključi se v povorko festivala in namesto sladkarij otrokom deli denar, gre v tovarno čipsa, kjer teži delavcem, naj jedo njegov čips, ali pa na političnem shodu pokaže oder in pod njim privržence, nato pa s počasnim obratom kamere in zlobnim smehom pokaže, da je tri četrt prireditvene hale prazne. Don Cherry in Coach’s Corner: gre za nekajminutno oddajo med tretjinama hokejske tekme, v kateri poimenovani gospod v družbi voditelja razlaga prvine in skrivnosti hokeja. Ker je mož brez dlake na jeziku, nam ne uide komedija (na olimpijskih igrah, ko mu v prvem stavku oddaje voditelj reče ‘Torej, tekma Kanade proti Avstriji gre …’, ga takoj prekine: ‘Kakšna tekma, mi imamo treninge hujše kot tole!’), kot tudi pameten nasvet, v katerem nam hokej predstavi kot gosposko igro, kjer se med drugim zaradi spoštovanja nasprotnikov zadetkov ne slavi pretirano, ali pa ne igra z najmočnejšo postavo, ko dve minuti do konca visoko vodiš. Ta primer je dal, ko je San Jose na tak način premagal LA Kralje in povedel 3:0 v zmagah. Rekel je: ‘Otroci, nikoli ne delajte tega! Med drugim s tem dajete municijo nasprotnikom.’ San Jose je v tej seriji izpadel s 3:4 …
Službene kretenjade
Česa vse od vsega sranja nisva z Žigom delala … Nikoli naju niso vabili v sumljive posle, kjer bi nama šef izpred slike jahte govoril o 10.000 dolarjih, ki jih lahko t e d e n s k o s p o t o m a obrneva – in ja, za delo lahko pripelješ dva prijatelja! Za rumeno barvo se ti je indijski sodelavec v tiskarni drl ‘Bring me Jellow!’, ko si ga ti gledal kot kreten. ‘Bring me Jellow!!’ Tale ni Einstein, ampak Zweistein … ‘Bring me Jellow!!!’
Žiga ji je tretjič povedal, da ima punco, ko ga je šefica istih let drugič čakala pred izhodnimi vrati z besedami ‘O, a greva istočasno domov? Kakšno naklučje!’, in prvič se mu je zgodilo, da se mu je zdela privlačna – nadura …
Kot vodja svoje izmene za pomivalce posode (sam v oddelku, manjša malenkost) v Mehiškem baru in restavraciji sem bil obenem zadolžen za pomivanje tal v predelu bara. Šef za ta oddelek mi je v kronološkem redu mojega trimesečnega dela dal sledeča navodila: prvi dan: ‘Pomij tla.’ Čez kakšen teden: ‘Zamenjaj nekaj, nekaj smrdi.’ Zamenjam material, s katerim pomivam tla. -‘Še vedno smrdi.’ -‘Jaz ne voham nič …’ -‘Zamenjaj kemikalijo.’ (-Hvala!) Čez kakšen teden: ‘Grozno smrdi! Takole boš naredil: pojdi enkrat pomit z vodo in v njej kemikalijo, potem pa, ker je najbrž krivo čistilo, še enkrat samo z vodo!’ Čez kakšnih par dni: -‘Kakšen oduren voh! Sedaj boš pa naredil takole: tla boš pomil z vodo in dodano kemikalijo, potem pa močno ovil ‘cunjo’ za pomivanje, ter šel pomiti še enkrat.’ -‘Toda, še vedno je v vodi kemikalija …’ -‘Zato pa močno oviješ …’
Službe, ki smo jih opravljali, je najbolje zajel smešen stavek Georgea, ki sva ga ob takratnem skupnem prihodu domov vprašala, kako je bilo v službi: ‘Same shit as yesterday!’
Ob izkušnji Kanade sva z Žigom doživela pomanjkanje denarja, trdo delo brez vez in sreče, veselje in pijančevanje, prijaznost brez primere, soparo in led, harmoniko slovenskih rojakov, ki še nikoli ni izgledala močnejše – vse to sva prikazala v videu Pisma iz Kanade (YouTube).
Potovanja naj bi vedno naučila nekaj novega, a prijatelji potujejo na sto in en kraj in pridejo domov isti. Nekje med samotnimi izleti v središče mesta, mrazu -30 in proizvodnimi halami – se je izgubil Rok Urbanček.
