21. novembra je Študentska sekcija Društva za marketing Slovenije (ŠSDMS) praznovala četrt stoletja.
DMS je prostovoljna, neodvisna in neprofitna organizacija za ljudi v marketingu, ki deluje že od leta 1975. Njena vizija je pomagati oblikovati področje marketinga in biti v koraku s spreminjajočim se trgom, da lahko pomaga svojim članom pri oblikovanju kariere in prispevku k inovativnemu razvoju.
V devetdesetih ji je predsedoval ekonomist Janez Damjan, ki je pred 25 leti sodeloval pri nastanku študentske sekcije. Takrat je veliko vlogo odigrala študentka ekonomije, Alenka Repič, soustanoviteljica in prva predsednica sekcije.
Od leta 1994 do danes se je marsikaj spremenilo. Sekcija ima še vedno polno aktivnih članov, Repičeva pa se je iz trde ekonomije usmerila v kreativni posel. Pred 15 leti je združila je marketinško žilico, kreativno plat in skrb za okolje ter ustanovila svoje podjetje, ki skrbi za trajnostni razvoj.
Kljub temu da je zapustila marketing, je tam pustila vtis. »Pred kratkim sem srečal Alenko pred njeno pisarno. Videla sva se po dvajsetih letih, njen nasmeh pa je še vedno isti, njene oči še sijejo energijo, s katero je vse tako enostavno. Tako kot je bilo davnega 1994,« je povedal Damjan.
O preteklosti, biznisu in marketingu z Alenko Repič.
Novembra ste proslavili četrt stoletja Študentske sekcije DMS. Ste srečali koga iz starih časov?
Kar nekaj jih je prišlo, nekaj pa sem jih pogrešala, ker vem, da so bili prejšnja leta. Te druge obletnice sem po navadi »špricala«, so me pa povabili.
Ste obujali kakšne zgodbice?
Ja, seveda.
Se spomnite kakšne dobre?
Prav zanimivo je, kako je vsakemu ostalo v spominu kaj drugega. Od skupnih spominov so le žuri, to je klasika. Zanimivo je bilo z Janezom Damjanom obujati spomin o prelomnem trenutku, ko je sploh nastala študentska sekcija. On je imel v spominu staro beležko in da sva se to zmenila na sestanku. Sama se spomnim le srečanja Društva za marketing Slovenije, ki sem jih kot študentka obiskovala. Prisotni so bili Jure Apih, Janez Damjan, Božidar Novak, in sicer v Delovi stolpnici v enem izmed najvišjih nadstropij. Organizirali so prevoz do marketinškega dogodka, pogovarjali so se o najemu avtobusa in kako je članov društva preveč, da bi jih spravili v en avtobus. Janez Damjan je razmišljal tudi o tem, kako bi sedež ali sedež in pol prihranil za študente. Iz mene so bruhnile besede, da bomo najeli kar svoj avtobus. Takrat se je pokazalo, da je zainteresiranih študentov ravno toliko kot članov Društva za marketing Slovenije, zato smo samo sledili potrebi, da se zorganiziramo še v študentsko sekcijo.
Koliko časa ste bili predsednica?
Zagotovo dve leti.
Kateri letnik pa ste obiskovali, ko ste postali predsednica?
Zagotovo ni bil prvi, ker sem smer marketing vpisala šele po drugem, torej sem bila predsednica v tretjem in četrtem.
Že pred tem ste hodili na seje DMS?
Ja, ne vem pa, kako je prišlo do tega. Bila sem ambiciozna študentka. Poslušala sem vse, kar je bilo na temo marketinga, na vezi sem bila z vsemi profesorji, poslušala sem predavanja tujih profesorjev, hodila sem na Bled na MBA. Ker se sem se gibala v teh krogih, so se vse stvari razvijale spontano.
Ste zdaj članica?
Ne, po študiju sem zgubila stik z društvom, mogoče ker sem se vrgla v delo.
Pred dvema letoma ste bili gostja na Marketinškem zajtrku, dogodku, ki ga organizirajo. Greste kdaj na njihov dogodek kot del občinstva?
Zanimivo, da ne. Mogoče sem bila preveč deležna klasičnega marketinga in je izgubil privlačnost. Bolj me zanimajo druge prakse komuniciranja, brendinga, marketinga, zato sem pozornost usmerila tja, kjer lahko dobim nekaj, česar še nisem.
Pri tem so vam zagotovo prišle prav marketinške veščine. Nekoč ste glede marketinga dejali: »Najbolj me privlači to, da lahko nekoga šarmiraš, marketing ima lepo poslanstvo.« Ste tudi v podjetju delovali s šarmom?
Karizma in šarm sta med ključnimi komunikacijskimi veščinami. Vsak dan pomislim na to, da ne bi pozabila.
Zdaj vam pride prav, kar ste se naučili pred leti. Vam ni žal, da ste študirali ekonomijo?
Iskreno povedano, mi znanja, ki sem jih dobila na faksu, žal ne [smeh]. Imela sem veliko priložnosti, vendar me tja takrat ni vleklo. Mogoče bi mi kateri drug študij več dal, ne vem pa, kam bi me peljal. Morda so me ravno ti neugodni pogoji spodbudili, da srkam vsa znanja, ki jih takrat nisem dobila. Šola seveda ni edini vir znanja.
Pa je biznis težje ustanoviti ali ohraniti?
Ohraniti. Tako kot v življenju doživiš veliko zavrnitev, neuspehov. Do uspešne zgodbe prideš, ko vstaneš, se pobereš in greš naprej. Razlika med uspešnimi in neuspešnimi je predvsem v vztrajnosti in pozitivnosti.
Novinar
