Smisel te serije člankov je osvetliti črnino za katero pametnjakoviči pravijo, da je antiteza sodobne umetnosti filma in televizije. Če želite brati o “Oh, oča me ne mara! Vse delam prav, pa mi življenje polena pod noge meče!” družinske nakladancije v stilu Vzhodno od raja (East of Eden, 1955), to ni prostor za vas.
Ali pa če mogoče pričakujete oceno sodobnejše dolgčasarije Fantovska leta (Boyhood, 2014): predlagamo vam, da greste svoje želje iskat v kakšno ‘Visoko-kulturni utrip’ revijo. Prava poezija slike in zvoka je v zabavi, ob kateri ti ni treba razmišljati v enačbah zgodbe, tematika ni zamorjena do fundamenta, igralci pa so prijetni za oči.
Govoreč o zadnjem ne bi mogli najti boljšega primerka od ameriške televizijske uspešnice Dva moža in pol (Two and a Half Men). Serija je tegobe bratov Harper ter njunega sina/nečaka predstavljala od leta 2003 ter nam z zgodbami smeha polnila večere vse do leta 2015 (vmes je Charlieja Sheena zaradi osebnih težav zamenjal priznani Ashton Kutcher).
Barvnost pozitivnih konotacij
Osnovna premisa gre nekako takole: Charlie, premožni ustvarjalec glasbenih melodij, ki ležerno uživa sadove sanj vsake odrasle osebe, je soočen z dejstvom, da bo moral s streho nad glavo pomagati bratu Alanu, ki ga je žena vrgla iz hiše. Toda drobni tisk je tisti, ki povzroča, da je vse skupaj še hujše: Charlie ima že dovolj težav, ki se v glavnem pojavijo z obiski njegove čustveno zaostale matere (ki mu sedaj, odkar sta za štirimi vogali oba brata, še pogosteje lepša dni), da resnično ni bilo potrebe po zares drobnem tisku, stroju za praznjenje hladilnika – Alanovemu sinu Jakeu.
Gledano z objektivne razdalje je serija polna pozitivnih konotacij: Charlie je inteligenten in sveže neposreden ter tako posledično verbalno opiše stvari takšne, kakršne dejansko v resnici so. Humor je, podobno kot Charlie, inteligenten, hiter in inovativen; zanimivi in dodelani karakterji ustvarjajo povsem nepredvidljive situacije. Predvsem pa je pomembno eno: humor je primeren za vse družbene skupine – v seriji lahko veliko zase najdejo otroci in ženske. K odličnemu vzdušju pripomore tudi splošni način razmišljanja, ki pokaže, da je videz pomembna lastnost vsake osebe, lastnost, po kateri jo lahko ocenjujemo. Osebe so urejene, gostujoče igralke in igralci skrbno izbrani; nasploh lepši spol v tej seriji zasije, pokaže vse, kar je na njem lepega. Serije ni strah prikazati, kaj se zgodi, če v življenju dobiš tisto, kar si zaslužiš: sonce v laseh na verandi obalne hiše, znotraj katere je še včerajšnja zabava mičnih deklet, tako velikega števila, da je vila skorajda premajhna. Življenje je lepo, iz ust punce, ki ti leži na nogah in ti je samo po videzu znana, medtem ko ti piješ, dopoldne, tretji koktajl – zakaj? Ker lahko …
Dva moža in pol je v končni kritiški oceni ravno tisto, o čemer govori: presežek zahodnega sveta. Je ocena pravilnosti razmišljanja, načina življenja, in če je Uničevalec (Demolition Man, 1993) – najbrž najboljši film kadarkoli posnet – ena najbolj verodostojnih kritik današnjega sistema, je serija Dva moža in pol zaslužena hvalnica, ki nam pokaže tisti pravi cilj, vrednoto, h kateri moramo stremeti: denar.
Ampak, z resne strani (glej sliko):
Avtor: Rok Urbanček
