Končala se je javna razprava o predlogu Zakona o vajeništvu. Svoj komentar smo podali tudi na Študentski in Dijaški organizaciji Slovenije (ŠOS in DOS), čeprav edini reprezentativni organizaciji mladih, ki se izobražujejo v srednjem ali višjem in visokem šolstvu, v pripravo zakona nista bili vključeni. Kot smo videli iz razprave, zakonu nasprotujemo vsi deležniki, a iz različnih razlogov. Na ŠOS in DOS menimo, da zakon sledi nareku delodajalcev, pri čemer MIZŠ ni pripravilo nobenih analiz ali kazalnikov, s katerimi bi spremljali uspešnost modela. Vajeništvo je tako sredstvo za doseganje oddaljenega cilja, ki pa ni definiran. Nepremišljen predlog prav tako ne sledi globalnim trendom na trgu dela ter predvideva reprodukcijo družbene neenakosti ter novo obliko izkoriščanja “fleksibilne” in neplačane delovne sile.
Zakon naj bi uredil ključna vprašanja statusa vajenca, pravic in obveznosti delodajalcev, šol, zbornic in združenj delodajalcev ter ministrstev. Razvoj vajeniškega modela naj bi ministrstvo sofinanciralo s pomočjo evropskih sredstev.
Mladi nismo bili vključeni v pripravo zakona. Proces je potekal netransparentno, privilegirano vlogo pa so očitno imeli delodajalci in lobisti. MIZŠ je pozabilo na strokovne argumente; ni evidentiralo niti osnovnih načel in temeljnih pričakovanj; manjkajo analize, merila in kazalniki, s katerimi bi lahko tudi spremljali uspešnost vajeništva; pogrešamo stroškovne projekcije, vključno z jasno idejo, kdo bo kril kateri del stroškov vajeništva itd.
Ne najdemo niti odgovorov na najbolj splošna vprašanja: Kaj so funkcije predlaganega vajeniškega sistema? Kdo so ciljne skupine in zakaj? Kaj so strateški cilji reforme (in zakaj?) ter kakšna so merila za njegovo uspešnost? Kako so naslovljeni ekonomski, javni, družbeni in individualni cilji? Menimo, da razen nekaterih specifičnih interesov, ni niti jasno, zakaj zakon/vajeništvo sploh sprejemamo.
Jasno je edino, da sledimo nepreverljivim in poenostavljenim argumentom, hkrati pa v diskurzu pavšalno primerjamo neprimerljive države (Slovenijo z Nemčijo in Avstrijo). Vajeniški sistem je del splošnega ekonomskega, družbenega in kulturnega sistema, zato je slepo kopiranje nemogoče in nesmiselno. Predvsem pa je ekonomski položaj tisti, ki definira smiselnost in uspešnost vajeniškega sistema v državi.
Glede na predlog zakona in odzive v medijih lahko sklenemo, da slovenski delodajalci ne razumejo sistema vajeništva in dolgoročnih koristi, ki jih lahko prinaša (tudi za njih). V vajeništvu vidijo le priložnost za nižje stroške in večjo fleksibilnost dela. Tako lahko pričakujemo veriženje vajencev v podjetju, ne bo pa se povečala zaposlenost mladih (morda le zaposljivost peščice), na makro-ravni pa bodo imela koristi predvsem podjetja. Tega država ne bi smela dopustiti.
Čeprav gre za področje izobraževanja, so argumenti in vzgibi zgolj ekonomski. Res je, da izobraževanje uči posameznike posebnih spretnosti, ki so potrebne za njihov bodoči poklic; je pa očitno, da je to samo ena in zgolj ena izmed funkcij, vlog in poslanstev izobraževanja. Kot je to artikuliral Jacques Delors: “učiti se, da bi vedeli; učiti se, da bi znali delati; učiti se, da bi znali živeti v skupnosti; učiti se biti.”
MIZŠ na žalost sledi interesom zbornic in jim daje prevelik pomen in pristojnosti (s tem pa tudi finančna sredstva). Sledi ideološkim argumentom in interesom kapitala, čeprav so interesi delodajalcev le eni izmed mnogih, ekonomski interes pa je le delno tudi državni-družbeni interes.
Vsekakor vajeništvo (primarno) ni namenjeno delodajalcem, temveč mladim. Z njim tudi najbolj deprivilegirani mladi, ki sicer ne bi pridobili sekundarne izobrazbe, pridejo do poklica. Morali bi slediti temu cilju.
Pogled na vajeništvo je precej poenostavljen ter brez potrebne refleksije. Ni skladen z globalnimi trendi na trgu dela, kjer poklici pospešeno izumirajo in se transformirajo. Po predvidevanjih naj bi 65 % tistih, ki zdaj vstopajo v osnovno šolo, delo opravljalo v popolnoma novih poklicnih oblikah, ki še ne obstajajo. Zaradi kompleksnosti sveta in potreb po večji fleksibilnosti delovne sile pa vse bolj prevladuje prepričanje, da ozka poklicna usmerjenost ni več dovolj. Potrebnih bo več in ne manj splošnih kompetenc.
Vajeništvo kot sistem povzroča tudi negativne posledice. Ohranja oz. poglablja družbeno neenakost ter deluje visoko segregacijsko. Mladi z manj priložnostmi, v želji po varnosti in zaradi potrebe po hitrem zaslužku, tako ohranjajo svojo razredno pozicijo in ostajajo deprivilegirani. Za vajeniški sistem je značilno tudi, da je tekmovalen, deluje pa tudi spolno diskriminatorno.
Predlog zakona je konceptualno, pa tudi nomotehnično (in slovnično) slabo pripravljen. Je precej ideološki in sloni na državni pomoči podjetjem ter evropskih sredstvih.
Gre za nepremišljen in izkrivljen model vajeništva glede na mednarodno prakso. Vsaka država ima sicer skladno s svojo splošno ekonomsko politiko in tradicijo svoj način so/financiranja vajeništva, vendar nobena takšnega, kot ga predvideva MIZŠ. Ene države poznajo posebne vajeniške sklade (Nizozemska, Anglija), v Nemčiji, na katero se nenehno sklicujejo vsi deležniki, pa že tradicionalno ne poznajo neposrednih finančnih transferjev podjetjem na področju vajeništva. Pri nas pa naj bi stroške nosili le država in vajenci (nizke “nagrade”), zato je predlog sporen z vidika javnega financiranja zasebnih interesov, pa tudi z vidika prekarizacije vajencev.
Glede na delovnopravno kulturo v Sloveniji bo predviden vajeniški sistem delodajalcem nudil možnosti za novo izkoriščanje na trgu dela. Hkrati menimo, da ne potrebujemo nove oblike pogodbenega dela.
Treba je posebej poudariti, da vajeništvo ni cilj, temveč sredstvo do cilja, ki pa ni sploh ni določen. Trenutno se ob pomanjkanju strateških izhodišč postavlja celo vprašanje, kakšna je sploh razlika me vajeništvom in že sedaj obstoječim praktičnim usposabljanjem z delom v poklicnem in strokovnem izobraževanju?
Tako kot je zdaj definirano in predvideno vajeništvo, je nov zakon popolnoma nesmiseln.
Celoten komentar ŠOS in DOS si lahko preberete TUKAJ
